In če se vetrnicam ne zoperstavlja lokalna skupnost, se zoperstavljajo ornitologi. Ker obstaja verjetnost – celo neizogibnost –, da bo elisa vetrnice kdaj presekala nič hudega slutečega mimoletečega ptiča.
Mislim, da je v Sloveniji skrajni čas, da lokalnim skupnostim odvzamemo pravico usajanja nad preverljivo nemotečimi – hočem reči ne nevzdržno motečimi – posegi v naravo. Ali natančneje: skrajni čas, da družbeno koristni in nebarbarski posegi v naravo ne bodo odvisni od dobre volje lokalne skupnosti. Skrajni čas je tudi, da odločevalci o teh zadevah nehajo upoštevati mnenja in priporočila Društva za opazovanje in proučevanje ptic in advokatov drugih živih bitij – od hroščev do nutrij –, katerih lebensraum se prekriva s človeškim.
Varstvo narave je pomembna zadeva. Brez institucionalnega naravovarstveništva bi si samovoljni, egoistični in o posledicah nepoučeni posamezniki in podjetja privoščili karkoli. Zelo verjetno bi podivjali. Toda ta upravičena skrb za okolje se je v Sloveniji sprevrgla v skorajda totalitarističen moteči element.
V Sloveniji se gremo ekološki, ekologistični specizem, ki meji že na zblojen new age panteizem. Biotska raznovrstnost in nedotaknjenost narave je drakonski zakon, ki ljudi omejuje že pri vsaki najmanjši malenkosti in krono stvarstva postavlja v enakopraven in enakovreden položaj s hrošči, nutrijami, postovkami, rožniškimi rožicami in pohorskimi smrekami. Ekologi so nam zrasli čez glavo.
