Preričana sem, da sta moja Meta Presečnik iz filma Cvetje v jeseni in Žašlerca iz Vdovstva Karoline Žašler dva svetova, toda oboje sem jaz. Mislim, da je zelo bistveno, da imaš v vsaki vlogi priložnost, da govoriš stvari, kakor jih ti čutiš, kakor doživljaš razmere v svetu in okrog sebe v najožji okolici. Moraš imeti svoj odnos do vsega in ga nekako vtkati v vlogo. Igralski poklic ti daje to svobodo. Mislim, da brez lastnega stališča nobena vloga ni dobra. Navsezadnje je igralstvo zelo ustvarjalen poklic. Pri tem sploh ne gre za vživljanje v like. Nekdo, ki ga gledam na odru, je lahko tehnično perfekten, a če ne izžareva svojega stališča, če nima neke karizme, veliko raje gledam nekoga, ki govori morda bolj polomljeno, vendar se me dotakne.

V primerjavi s preteklostjo je zdaj igralcev in igralk precej več in tudi njihovega pojavljanja je veliko. Več je televizij, raznih nadaljevank. Ne bi jih imenovala, da ne bom koga užalila, a kar nekaj je res dobrih in me včasih presenetijo. Tudi kdo od tistih, o katerih nisem imela ravno dobrega mnenja, pa sem jih potem videla v kakšni vlogi. Prav vesela sem, ko se to zgodi, ko vidim, da sem se zmotila, in to tudi povem. Ne maram pa površnosti, ki je je zdaj zelo veliko, samoljubja, ki ga je tudi preveč. To ni dobro. Nekoč smo imeli gledališko kritiko in kritike, ki so bili resne osebe. Saj si bil nesrečen, ko si bil mlad, če so te kritiki, ki niso bili prav nič milostni, preostro ocenili, a so nam kritike brez dvoma koristile. Spomnim se, da sem imela že kar nekaj nagrad, a je bilo še vedno največ, kar so mi napisali, da sem dober up. Danes pa se nekdo samo pojavi za nekaj trenutkov in je že skoraj genialen. x Nedeljski dnevnik