Zadnje čase se je razvnela debata o slovenskem letalskem prevozniku. Ni čudno, kajti novice, kakršna je ta, da je Ljubljana najslabše povezana prestolnica v Evropi ali da so Brnik po količini letalskega prometa in povezav prehiteli tudi obrobni evropski kraji na Balkanu, kot sta Banjaluka ali Tuzla, so le sol na slovenske prometne rane.

Ja, res je tudi, da je bilo zadnjih petnajst let upravljanje Adrie Airways slabo. Politika je s svojim vmešavanjem poskrbela za večje izgube, kot bi bilo potrebno. Upravljanje Adrie Airways bi lahko bilo boljše, bolj skrbno in učinkovito, v vsakem primeru pa bi morali davkoplačevalci za ta javni servis. So to trije milijoni evrov na leto, jih je pet ali deset? Tega ne vem in niti ni ključno. Vlada bi morala poskrbeti za čim bolj učinkovito in tržno upravljanje letalske družbe, kajti v njenem interesu bi moralo biti, da so doplačila iz javnih sredstev čim manjša. Tukaj so vse slovenske vlade zadnjih deset let pogrnile. Tudi to je res.

V slovenski družbi potrebujemo odločitev, ali je javni servis, na katerega smo se navadili in ga izgrajevali zadnjih 60 let na Brniku, naša želja, potreba in prioriteta. Če je, potem potrebujemo novo Adrio, ki bo davkoplačevalce vedno nekaj stala. Lahko pa se odločimo tudi, da tega javnega servisa ne potrebujemo – seveda moramo s tem prevzeti odgovornost za vse posledice, ki jih taka odločitev nosi s seboj. Tujci ne bodo skrbeli za slovenski interes in okno v svet, pač pa le za svoj dobiček. Tuji letalski prevozniki si lahko privoščijo Slovenijo kot ekonomsko kategorijo, saj za javni interes ne nosijo nikakršne odgovornosti. In zdaj vidimo, koliko tega ekonomskega interesa premore pri njih Slovenija oziroma Brnik. Toliko, da smo postali zadnje in najslabše povezano letališče.