Na zunanjepolitičnem področju se pod Tanjo Fajon ni veliko spremenilo, ni jasnega koncepta, ni zavedanja, da je zunanja politika stvar kvalitete. Ostaja natrpan ministričin urnik: v dveh mesecih in pol, odkar je zasedla položaj, je bila v Berlinu in obiskala je Kijev, odšla je v Zagreb na srečanje z vodjo hrvaške diplomacije, v Ljubljani se je sestala z avstrijskim zunanjim ministrom, udeležila se je vrha Nata in sveta EU, odpotovala je v New York in napovedala, da bo obiskala države Latinske Amerike, Afrike in Azije, kjer bo lobirala za kandidaturo v varnostnem svetu. Ambicije so neskončno velike, a neskončno pomembnejše je, kako velika je zmožnost premisleka slovenske zunanje politike. Obiski hočejo vedno pokazati, da ima država prijatelje in zaveznike, in to je lep kapital. Toda zunanja politika ne more biti reducirana na obiske. V mednarodnih odnosih so pomembnejši od ekstenzivnosti in kvantitete – intenzivnost in kvaliteta odnosov.
Slovenija je članica evrskega območja in schengna, vendar to ne zadošča za umestitev v najnaprednejšo skupino držav članic. Medtem ko se sistem odločanja v EU pomika stran od soglasja, ki ga velike jedrne države razumejo kot vzrok za zunanjepolitične blokade, Slovenija nasprotuje odločanju s kvalificirano večino. Zagovarja ohranitev glasovanja s soglasjem, kar niti ni v skladu z rezultati konference o prihodnosti Evrope in željami Evropejcev
po več Evrope; govori o suverenosti, tako kot preostale vzhodne članice ne želi odpiranja obstoječih pogodb, nasprotuje reformi institucij EU. Rada se ima za enako jedrnim državam, a so njeni notranjepolitični razmisleki o Evropi precej drugačni. Sobotna priloga Dela
