Ni naključje, da ministrstva uvedejo feministično zunanjo politiko večinoma v času, ko jih vodijo ženske, čeprav žensko vodenje ne pomeni nujno uresničitve feminističnih ciljev. In niti ministrice v vladi, 40 odstotkov poslank v slovenskem parlamentu in na najvišjih državnih položajih same po sebi ne pomenijo dosti. Na položajih moči so za feminizem pomembne toliko, kolikor prispevajo k izboljšanju položaja drugih žensk. Še manj je verjeti v njihovo zavedanje o odgovornosti, kadar deplasirano izjavljajo, da niso feministke. Rdeči salonarji, na nogah ali na piedestalu v pisarni parlamenta, ne zadoščajo. In »feministično zunanjo politiko« lahko vlade uporabijo tudi samo za to, da pokažejo svoj progresivni, kozmopolitski obraz, kar je zelo nekontroverzna verzija feminizma.

Ampak močne feministične geste so tiste, ki sta jih naredili bivša novozelandska premierka Jacinda Ardern, ki je kazala, kako shajati z materinstvom in s položajem, in finska predsednica vlade Sanna Marin, ki je poskrbela za izenačenje pravic žensk in moških glede porodniškega dopusta. Na čisto drugi strani so politike nemške kanclerke Angele Merkel, hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović, predsednice evropskega parlamenta Roberte Metsole, italijanske premierke Giorgie Meloni. Britanske desne premierke, Margaret Thatcher, Theresa May in Liz Truss, so se deklarirale za feministke, vendar je njihov prispevek k feminizmu, predvsem prve in tretje, simboličen: samo normalizirale so ženski uspeh, pokazale, da ženska lahko postane predsednica vlade. x Sobotna priloga Dela