Kako vendar Janez Janša ne ugotovi, da mu je potekel rok trajanja; da je politično mrtev? Ker mu tega nihče zares ne pove. Je kot maček Tom, ki v ihti lovljenja miši Jerryja spregleda prepad, proti kateremu se besno zapodi. In ko je že čez rob, še vedno teče, teče … dokler mu hudobna miš ne zažvižga in pokaže, da je izgubil tla pod nogami. Šele takrat zgrmi v globino. In kdo naj bi povedal Janši, da nima več tal pod nogami? Hja, tu pa nastane problem. Njegovo zvesto, dodobra prebrano in obrano ljudstvo tudi samo ne opazi in ne verjame, da je politično truplo. Obnaša se kot Norman Bates do svoje že zdavnaj mrtve in osušene matere … sledi željam, posluša ukore, izvršuje voljo, kot da bi bila živa, močna in prisotna.

A največji »paradoks paradoksa Janše« je, da ga slej ko prej ohranjamo pri življenju mi – mediji in kritična javnost. Dejansko kolaboriramo z njim; z vsakim zapisom, z vsako še tako kritično besedo. No, nisem pa prepričan, da bi se zarota molka kaj bolj obnesla, ker je dovolj spreten in agresiven, da bi izkoristil formalne procedure, da bi se lahko še naprej umeščal v središče političnega dogajanja. In predvsem je izjemno vztrajen. Kdo bi od volitev do volitev tako stoično prenašal poraze? Samo letos je doživel več porazov kot prej v celotni karieri. Že res, da poraze prikazuje kot zmage. Vedno jih je. A nekje globoko v sebi ve, da je zavozil. Zato pleše svoj delirantni ples. Do konca. Zadnje poglavje te »krvave sage« je pritožba glede referenduma o RTV na ustavno sodišče. Ali je to tudi poslednja, bomo šele videli.