Robert Golob je že večkrat pokazal, da je kljub nekaterim nespornim voditeljskim in upravljavskim talentom (še vedno) politični analfabet. Zato se mu nenehno dogajajo stvari, ki ga prehitijo, ki mu pobegnejo, ki se mu izmuznejo. Pa naj bo to izpad o streljanju kozlov ob smiselnem Kučanovem opozorilu na preveliko koncentracijo moči v eni stranki ob nominaciji Kosove za predsedniško tekmo, pa pošiljanje Janše v penzion, pa številni drugi lahkotni dovtipi ...

Politično neizkušeni Golob ne ve, da je v sodobni politični in javni razpravi nasploh že zdavnaj presežena krilatica Quod licet Iovi, non licet bovi. Ravno obratno je: kar je dovoljeno volom, ni dovoljeno golobom! Kar lahko reče ali stori slehernik, ne more in ne sme reči predsednik vlade. O. K., Golob se uči. Upajmo, da se bo iz porazov, kakršen je zadnji z Bobnarjevo in njenim direktorjem, tudi kaj naučil. A tisto, kar resnično zbuja skrbi, so ljudje, ki v senci vladnega kabineta ali celo stranke (piarovka stranke Vesna Vuković!) govorijo v njegovem imenu. Še bolj pa zbuja skrb soglasnost poslanske skupine. Ko vsi mislijo kot eden, jih večina nič ne misli.

Vse to smo svoj čas že videli v ozvezdju LDS. Ki ga je posrkala črna luknja.  x Mladina