Ko se je lansko leto Urška Klakočar Zupančič sprehodila mimo navzočih na državni proslavi kot kakšna nadobudna starleta po rdeči preprogi prizorišč filmskih ali glasbenih festivalov, smo odpovedali. Morali bi jasno sporočiti, da je nova politika dobila mandat za reševanje države iz objema avtoritarne politike janšizma, ne pa za postavljanje lastne osebe in lastne samoočaranosti nad dogodki, zaradi katerih dobijo oder in svojih pet minut. Takrat so jo mnogi poskušali braniti, da ni bilo nič narobe. Češ, zgolj sproščenost namesto zategnjenosti janšistične politike. No, tisto, kar je bilo pri Janši in njegovem režimu narobe, ni bila premajhna sproščenost, ampak prevelika avtoritarna vnema. Če se ne bo nihče ojunačil povedati, da predsednica državnega zbora in predsednica države nista dobili mandata zaradi glasbenega, ampak domnevnega političnega posluha, pa zlasti, da mora obstajati pri predsedniku vlade in (ta čas še) vodilne politične sile v državi ločnica, pravzaprav berlinski zid, med formalno vlogo in zasebnim življenjem in hotenjem, bo vse skupaj spodletelo, še preden se bodo zares spopadli s posledicami janšizma.

Saj ne rečem, res ni enostavno. Lovke janšizma so ujele državo in družbo v celoti. In še dolgo bo čutiti posledice. A rešitev gotovo ni, da sedaj poskušajo sanirati posledice janšistične politike z janšističnimi metodami. Vsak odmik od legalizma pomeni legitimiranje te iste Janševe politike. Pa naj bodo to »kadrovski inženiring« ali zadnja dejanja obupa v poskusu sanacije javne televizije. In prav na prepričljivi, a legitimni razrešitvi te bo ta vlada padla ali obstala. Past, ki jo je nastavil Janša, je res skoraj popolna. Nobena bližnjica ne bo rešila problema. Prej ga bo poglobila.  Mladina