V sredo je po dolgih napovedih in pričakovanjih Anže Logar končno ustanovil svojo parastranko – Platformo sodelovanja. In smo videli prav to, kar smo tudi sicer lahko pričakovali od Logarjevega projekta: karneval prešernega sprenevedanja. Zato bi društvo z lahkoto preneslo tudi alternativno ime Platforma sprenevedanja.

Logar sicer pravi, da v društvu »ne bo tabu tem«, pa je že ob bežnem dialogu z novinarjem nacionalke Drnovškom naredil velik obvod mimo odgovora na vprašanje o odnosu do Janše in njegove teze o državljanski vojni. Še več, eksplicitno je rekel »mi se ne bomo opredeljevali, ne bomo vrhovni cenzor, ampak bomo vodili razpravo, za katero menimo, da bo potrebna«. A pri Logarju smo tega že vajeni. Vsaj od predsedniške kampanje naprej. Zato tudi prve javnomnenjske sondaže (denimo zadnja anketa Ninamedie) razkrivajo in potrebujejo prav to. Namreč, da v nasprotju z drugimi instantnimi gibanji in strankami, ki so v zadnjih letih vzniknile kot kometi v slovenskem političnem ozvezdju, ne zarežejo v celotno paleto volilnega telesa, ampak predvsem v volilno telo desnega pola in zlasti Janševe SDS.

O.K. Logar morda globoko v žepu tišči prste v figo in čaka pravi trenutek, ko jo pokazal Janši. A dokler je ne izvleče na plano, bo igral zgolj vlogo Janševega političnega paravana. Anžizem kot zgolj prijazna podoba janšizma. Če pa se vseeno ojunači, bo v trenutku politično mrtev. Tako kot je pred leti prezgodnja politična smrt doletela Gregorja Viranta v tistem trenutku, ko je napačno ocenil, da lahko misli s svojo glavo. Z odrezano glavo je težko misliti.  x Mladina