Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (sklad) je Nadškofiji Ljubljana (nadškofija) samo za en denacionalizacijski zahtevek, nanašajoč se na del pokljuških in mozirskih gozdov, doslej izplačal že blizu 17,6 milijona evrov odškodnine in zamudnih obresti. Toda na skladu so nam pojasnili, da dolg s tem še zdaleč ni poplačan.
Upravni organi so te gozdove nadškofiji v last in posest vrnili v letih od 2013 do 2016. Denacionalizacijska upravičenka je nato sklad pozvala k plačilu odškodnine, saj od tistega trenutka začnejo teči zamudne obresti, medtem ko odškodnina za nezmožnost uporabe nepremičnine upravičencu pripada od uveljavitve zakona o denacionalizaciji, to je od 7. decembra 1991, do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi odvzetega premoženja. Toda to je pokazala šele pravna praksa, iz zakona to ni eksplicitno razvidno.
Nadškofija je marca 2018 na ljubljansko okrožno sodišče vložila odškodninsko tožbo zoper sklad. Škodo zaradi izgubljenega prihodka za čas, ko ni mogla prodajati lesa iz gozdov, ki jih je dobila v skoraj četrt stoletja trajajočem denacionalizacijskem postopku, je sprva ovrednotila na nekaj več kot 13,4 milijona evrov. V nadaljevanju je odškodninski zahtevek še dvakrat povišala. Najprej na 15,6 milijona evrov, nato na skoraj devetnajst milijonov evrov, najnovejši popravek odškodnine pa se bo najverjetneje približal dvajsetim milijonom.
Pomanjkljivi zakon
Kako je to mogoče? Preprosto. Sodišča priznavajo odškodnine v višini pričakovanega dohodka, ki bi ga nekdo morda imel, če bi odvzeto premoženje dobil nazaj v razumnem času. Odvetnik Janez Tekavc, ki je poznavalec denacionalizacijske problematike, je pred časom v pogovoru za Dnevnikov Objektiv poudaril, da do leta 1995 večjih zapletov pri vračanju nacionaliziranega premoženja ni bilo, zato ni nihče niti pomislil, da bi zahteval kakršno koli odškodnino. »Toda bolj ko so se denacionalizacijski postopki vlekli, bolj se je pri upravičencih kopičila jeza. Tako so se okoli leta 2000 pojavili prvi, ki so začeli razmišljati, kako bi kaznovali državo. Vlagati so začeli odškodninske zahtevke in ker 72. člen zakona o denacionalizaciji ne govori o odškodnini zaradi dolgotrajnih postopkov, bi moral državni zbor že takrat dopolniti zakon z besedilom, v katerem bi zamejil pravice in obveznosti tako upravičencev kot zavezancev in bi predpisal, kako pridemo do odškodninskega zneska,« je med drugim izpostavil Tekavc.
Ker se to ni zgodilo, zdaj sklad upravičencem izplačuje enormne odškodnine. V boljšem položaju so tisti, ki si lahko privoščijo dobro podkovane odvetnike. Med njimi je tudi Nadškofija Ljubljana, ki je zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov iztržila že več kot 46 milijonov evrov odškodnin in zamudnih obresti. Njen dosedanji odškodninski rekord za en sam zahtevek je znašal skoraj 21,4 milijona, a ga bo ta, o katerem pišemo v uvodu, presegel.
Izvedenci velikodušni
do upravičencev
Sodišče je namreč marca 2021 imenovalo izvedeniško institucijo, to je ljubljansko biotehniško fakulteto, ki je ocenila čisti donos od prodanega lesa, ki bi ga nadškofija lahko iztržila za mozirske in pokljuške gozdove med dolgotrajnim denacionalizacijskim postopkom. Fakulteta je po navedbah sklada izračun izdelala februarja letos, in sicer po tržnih cenah, ki so veljale januarja 2022. Ocenila je, da bi čisti donos od prodanega lesa, ki bi ga ljubljanska nadškofija lahko dosegla z uporabo gozdov, ko še niso bili v njeni lasti, znašal več kot 18,9 milijona evrov ali 51,30 evra na kubični meter lesa.
Nadškofija je tožbeni zahtevek seveda uskladila z izvedeniškim mnenjem in trenutno od sklada terja najmanj 18,9 milijona evrov odškodnine (zamudne obresti v to niso vštete). Hkrati si je pridržala pravico do dodatnega zvišanja odškodninskega zahtevka. Sklad je na podlagi omenjenega izvedeniškega mnenja nadškofiji nedavno nakazal dobrih deset milijonov evrov glavnice in zamudnih obresti (že prej, julija 2019, ji je nakazal okoli 7,6 milijona evrov), toda ta denacionalizacijska zgodba s tem še ni končana. Biotehniška fakulteta je na podlagi skladovih pripomb novembra pripravila prvo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Na skladu so nam pojasnili, da so njihove pripombe v bistvenih točkah zavrnili in oceno izgubljene koristi na podlagi cen lesa, ki so veljale oktobra 2022, dodatno povišali – na skoraj dvajset milijonov evrov. Zamudne obresti v ta znesek niso vštete. Rok za pripombe k prvi dopolnitvi izvedeniškega mnenja je še odprt. Nadškofija zahtevane odškodnine še ni uskladila z dopolnjenim izvedeniškim mnenjem iz novembra 2022, dvomov, da tega ne bo storila, pa ni. Če bi se zadeva zdaj končala na sodišču, bi namreč na podlagi izvedeniškega mnenja samo za ta odškodninski zahtevek iztržila 6,6 milijona evrov več, kot je zahtevala v tožbi marca 2018. Dodaten denar ji bodo navrgle še zamudne obresti.
