Vlada Roberta Goloba si je ob nastopu mandata zamislila tudi ustanovitev ministrstva za solidarno prihodnost, ki naj bi se poleg dolgotrajne oskrbe ukvarjal z reševanjem stanovanjske krize. Kakšno je stanje po dveh letih in pol vladanja aktualne vlade? »Stanje na trgu najema stanovanj se kljub političnim obljubam še poslabšuje,« je v torek na novinarski konferenci v Ljubljani kratko in jedrnato sporočila Maša Hawlina z zavoda Inštitut za študije stanovanj in prostora. Stanje na trgu nepremičnin je katastrofalno, se jasno med vrsticami bere tudi poročilo Neznosna nedostopnost bivanja, ki so ga pripravili skupaj z zavodom Danes je nov dan in drugimi nevladnimi organizacijami.
Stiske na najemnem trgu se iz leta v leto poglabljajo. Ob nedosegljivem lastništvu, nezadostnem številu neprofitnih stanovanj in pomanjkanju drugih možnosti za kakovostno reševanje stanovanjskega problema se vse več gospodinjstev zateka na najemni trg. Nadzora in regulacije ni; tisti, ki nimajo lastniškega stanovanja, so primorani najemati vse dražja stanovanja, ki so pogosto v slabem stanju, vse bolj so tudi podvrženi kapricam najemodajalcev. »V slovenski družbi se vse bolj izrazito oblikujeta dve skupini prebivalstva – lastniki, ki svoj kapital oplajajo s špekulativnimi nakupi, ter najemniki, ki skozi drage najemnine posameznikom iz prve skupine odplačujejo kredite,« lahko preberemo v poročilu, ki razgrne najpogostejše težave najemnikov.
Vse višje najemnine
Nevladniki so na podlagi oglasov na spletni strani nepremicnine.net ugotovili, da je povprečna cena najema v Ljubljani 19,3 evra na kvadratni meter, kar je okoli dvakrat toliko, kot najemodajalci sporočajo geodetski upravi. Ob upoštevanju pogoja, da naj za dostojno življenje najemnina skupaj s stroški ne bi presegala 40 odstotkov mesečnega dohodka, samska oseba z minimalno plačo v prestolnici ne more priti do samostojnega stanovanja. Srečo bo imela že, če pride do samostojne in ne deljene sobe. Par z dvakratnikom minimalne plače si po kriterijih primernih stanovanjskih stroškov prav tako lahko privošči predvsem sobe in le peščico garsonjer, je še zapisano v poročilu. Avtorji še opozarjajo, da so se cene stanovanj na ravni države od leta 2018 do leta 2023 dvignile za 60 odstotkov, medtem ko je povprečna neto plača zrasla le za 32 odstotkov.
Pogosto je vprašljiva tudi kakovost stanovanja. Oddajajo se kleti in dotrajana, vlažna in pogosto plesniva stanovanja ter pet- in večposteljne sobe. Stanovanja na najemnem trgu ponujajo veliko slabše razmere bivanja; so pogosteje prenaseljena in v slabšem stanju od lastniških stanovanj. Najemniki se na Najemniški SOS najpogosteje obračajo zaradi težav, kot so prelaganje stroškov lastnika na najemnika, neupravičeno odrekanje vračila varščine, prepoved obiskov in postavljanje drugih neživljenjskih pogojev po podpisu pogodbe. Pogosti so tudi nenapovedani obiski, vlaga in plesen v stanovanju ter neupravičene odpovedi najemne pogodbe.
Politika je zatajila
Kljub temu, da število najemnikov raste in se njihove stiske poglabljajo, pa najemni trg še zmeraj ni politična prioriteta. Država recimo niti ne ve, koliko je stanovanj na najemnem trgu, kakšne bivalne pogoje ponujajo, koliko je najemnikov ali kakšne so najemnine. »Stanovanjski zakon je vse bolj le mrtva črka na papirju, najemodajalci pa vztrajno teptajo najemniške pravice. Če pa najemniki zahtevajo spoštovanje zakonodaje, tvegajo, da jim lastnik ne bo podaljšal najemne pogodbe,« opozarja poročilo. V luči neurejenosti področja in omejenosti stanovanj so še posebej ranljive nekatere družbene skupine. Družine z otroki recimo stežka najdejo najemodajalca, ki bi jim bil pripravljen oddati stanovanje, saj da se ti pogosto bojijo, da bodo otroci povzročili škodo. Diskriminacijo občutijo tudi nekatere druge skupine ljudi, recimo LGBTQI+ osebe, pripadniki romske skupnosti, tujci in migranti.
