Ko se je leta 1947 oblast po izgubi Gorice odločila, da je treba na tej strani meje zgraditi novo mesto, si ga je arhitekt Edvard Ravnikar zamislil kot modernistično sredozemsko mesto, ki bo kot izložbeno okno z novimi vrednotami sijalo proti zahodu. V središče je začrtal široko magistralo in ob njej vse pomembne javne funkcije mesta, kar pa je bolj ali manj ostalo le na belem papirju. Magistrala nikoli ni postala osrednja hrbtenica mesta in še danes ne vodi nikamor, projektantska anarhija in sprotni interesi so povozili vizijo, zaradi česar je Nova Gorica še danes nedokončano mesto.
Na razstavi Sijoče nevidno mesto, ki jo v Novi Gorici pod okriljem dogodkov Evropske prestolnice kulture odpirajo danes zvečer, bodo porušene, prezidane, napol zgrajene ali nikoli uresničene ideje oživele in zapolnile pritlični prostor Eda centra. Ustvarjalci kolektiva Nonument Group in domača arhitektka Eva Sušnik bodo na 26 metrov dolgo opečnato mizo, ki simbolno ponazarja novogoriško magistralo, postavili mesto, v kakršnem bi Novogoričani danes morda živeli, če bi se uresničile in preživele vse urbanistične ideje tega mesta.
»Razstava se ukvarja z javnimi prostori, stavbami in drugimi arhitekturnimi elementi, ki jih zaradi različnih razlogov trenutno ni. Nekaterih ni več, nekaterih še ni, nekaterih mogoče nikoli ne bo,« pripoveduje Martin Bricelj Baraga, eden od članov kolektiva Nonument Group, ki od Baltimora do Nove Gorice raziskuje nevidne plasti mest. S pomočjo maket, skic in risb bodo v mesto umestili 15 propadlih novogoriških vizij prostora, ki trenutno ne sijejo. Poleg neuresničene magistrale tudi hotel Argonavti, Trgovsko ulico, mestni bazen, picerijo Triglav, manjkajoče bloke na severnem delu magistrale …
Od vizije do realnosti
Hotel Argonavti, ki je s svojo ekstravagantnostjo, materiali in solarno skulpturo v mlado mesto prinesel presežke v arhitekturnem oblikovanju in postal kulisa za številne reklame, je pozneje klonil pred prostorskimi potrebami igralništva. Če bi na zunanjem mestnem bazenu ob gradnji v celoti uresničili načrte, bi bila to danes senčna oaza s toboganom, tako pa ostaja pregreta betonska tribuna, ki se ji poleti vsi izogibajo.
Trgovska ulica – prva načrtno oblikovana peš cona v tedanji Jugoslaviji, ki jo je zasnoval arhitekt Marjan Vrtovec konec 60. let prejšnjega stoletja, je predvidevala veliko več, celo stopnice na strehe okoliških stavb, po katerih bi se lahko sprehajali.
Raziskovalka in novogoriška arhitektka Eva Sušnik prikima, da Nova Gorica tudi po skoraj 80 letih deluje kot nedokončano mesto z veliko praznimi prostori in nedokončanimi ureditvami. »Morda dobimo vtis nikoli zaključenega gradbišča, mogoče celo utopičnega mesta. Vseeno na to lahko pogledamo tudi drugače,
kot na neizkoriščen potencial, ki bo nekoč še dobil priložnost,« razmišlja arhitektka.
Zakaj vizije niso bile uresničene? Eva Sušnik razloži, da si Nova Gorica deli usodo drugih mest, saj se nikjer ni vse uresničilo, ima pa srečo ali nesrečo, da je mlado mesto in da od njenega prvega dne obstajajo fotografije, da marsikaj najdemo v arhivih, tudi zapisnike sej, v katerih so tlakovali pot mimo vizije. »Pogosto je šlo za finančne razloge, včasih se je kdo pritožil, projekte so optimizirali, nekateri so se zavlekli in nikoli prispeli do konca,« razloži in pojasni, da se je tudi identiteta mesta zelo spreminjala. Zgrajena je bila kot socialistično mesto, ki bi kot izložba proti zahodu kazala napredek sistema. Zgrajena je bila kot vrtno mesto, na kar še danes kažejo paviljonsko zgrajene stavbe. Novo identiteto je dobila s prihodom igralništva in povsem drugačnimi vrednotami. »Morda pa je danes priložnost, da se Nova Gorica znova spremeni, in sicer v zelo kulturno mesto,« razmišlja Sušnikova.
Osnove so še vedno Ravnikarjeve
Ali lahko po vsem tem še rečemo, da je Nova Gorica Ravnikarjevo mesto? V nekem pogledu da – čeprav je Ravnikar pri projektu Nove Gorice delal le nekaj let in se marsikaj od tega ni zgradilo, mesto še danes sledi njegovemu ogrodju, mreži ulic, vzporednosti z mejo in železnico, orientaciji v zelenje in pogledom proti Sabotinu, Sveti Gori, Škabrijelu in Kostanjevici.
Razstava bo na ogled do konca novembra, na njej bodo imeli obiskovalci priložnost prisluhniti spominom in kritikam ustvarjalcev ter arhitektov Nove Gorice in tudi sami deliti spomine na danes nevidne točke mesta.
