Pobudo za referendum zoper koalicijsko novelo zakona o parlamentarni preiskavi so sprožili in prvi podpisali nekdanji člani odbora za varstvo človekovih pravic, ki so ga ustanovili pred 38 leti, Franco Juri, Pavel Gantar, Spomenka Hribar, Gregor Tomc, Rastko Močnik, Igor Vidmar in Vlado Miheljak. Včeraj so nato v državni zbor v roku prinesli 44.619 podpisov volilk in volilcev, kar pomeni, da referendum bo. Sedaj morajo steči postopki v DZ. Juri je na Trgu republike poudaril, da njihova pobuda presega samo materijo zakona in da bo »to referendum proti politični samovolji«.
»Pred nami ni posamična bitka, pred nami je vojna, vojna med demokracijo in antidemokracijo,« pa je poudaril Miheljak. Kot je dejal, je predsednik vlade Janez Janša »očitno vrgel rokavico demokratični javnosti, civilni družbi, sindikatom, medijem, na koncu koncev pravni državi in tu nimamo izbire, to rokavico je treba pobrati in iti v spopad, sicer se nam bo dogajalo to, kar se je 16 let dogajalo Madžarom pod Orbánom«.
Sodno varstvo po zaključku preiskovalke
Pobudniki referenduma opozarjajo, da predlog zakona, poleg predlagateljev SDS, NSi, SLS in Fokusa so novelo podprli še Demokrati in Resnica, odpravlja eno ključnih varovalk pred političnimi zlorabami preiskovalnih komisij DZ. Novela namreč močno zamejuje možnosti izpodbijanja akta o odreditvi preiskave pred ustavnim sodiščem; posamezniki, ki so predmet preiskave, te možnosti po novem recimo ne bi več imeli. Sodno varstvo bi jim bilo na voljo šele po zaključku preiskovalne komisije.
Kot nadomestno pravno sredstvo novela namreč dodaja naknadno upravnosodno varstvo. Tako bi lahko preiskovanec zaradi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, storjenih med parlamentarno preiskavo, vložil tožbo v upravnem sporu šele post festum – v osmih dneh od vročitve končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije. Kar je ustavnopravno izjemno problematično – naknadni upravni spor seveda ne more odpraviti že izvršenih morebitnih kršitev človekovih pravic ali političnih učinkov preiskave. Še več: če državni zbor končnega poročila sploh ne bi sprejel, kar sploh ni tako redka praksa, bi posameznik lahko celo ostal brez predvidenega varstva.
Oženje sodnega varstva
Brez vnaprejšnje sodne kontrole se zato upravičeno zastavljajo vprašanja o možnostih političnega obračunavanja zakonodajne večine z opozicijo in drugimi političnimi nasprotniki oziroma kritiki oblasti iz civilne družbe. Na to je opozorila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Ki je prav tako opozorila, da predlog sprememb bistveno oži krog subjektov, ki so upravičeni zahtevati ustavnosodno presojo akta o odreditvi preiskave. Po veljavni ureditvi so to recimo tudi tretjina poslancev, varuh človekovih pravic, računsko sodišče, samoupravna lokalna skupnost, preiskovanec ter fizična in pravna oseba zasebnega prava. Predlog pa to možnost ohranja le za sodni svet in generalnega državnega tožilca.
Predlagatelji sicer menijo, da je ureditev, sprejeta v prejšnjem sklicu DZ na predlog tedanje predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič, prekomerno in nesorazmerno posegla v učinkovitost parlamentarne preiskave kot ustavnega instituta. Po mnenju predlagateljev je takšna ureditev vodila v dolgotrajne proceduralne zaplete in blokade začetka parlamentarne preiskave. Preiskovalne komisije se v praksi res kot po tekočem traku spreminjajo v politična preigravanja brez resnih vsebinskih zaključkov. Tako je bilo v posameznih primerih v prejšnjem mandatu, drži pa tudi za ta mandat, v katerem je vladna koalicija skupaj z Resnico že dvakrat zlorabila ustavna določila in preprečila opoziciji ustanovitev preiskovalne komisije z nesprejetjem dnevnega reda seje.
Med učinkovitostjo in varstvom pravic
Res je sicer, da ustava zahteva učinkovitost parlamentarne preiskave, a mora zakonodajalec pri urejanju tega instituta vselej poiskati ustrezno ravnovesje med učinkovitostjo preiskave in zagotavljanjem pravnega varstva preiskovancev in drugih subjektov. To ravnovesje je bilo doslej zagotovljeno tako, da je vložitev zahteve za ustavno presojo akta o odreditvi preiskave možna v 30 dneh po objavi v uradnem listu, ustavni sodniki pa jo morajo obravnavati absolutno prednostno in o njej odločiti najkasneje v 60 dneh.
Zakaj je ta presoja tako pomembna? Ker se parlamentarna preiskava lahko odredi le v zadevah javnega pomena. Predhodna presoja je torej varovalka pred morebitnimi zlorabami parlamentarnega nadzora za izvajanje političnega pritiska in zastraševanje posameznikov. Zakonodajno-pravna služba je opozorila tudi na ukinitev izrecne prepovedi, ki državnemu zboru onemogoča imenovanje preiskovalne komisije pred odločitvijo ustavnega sodišča, s čimer se odpravlja suspenzivni učinek zahteve za ustavnosodno presojo. Povedano drugače: parlamentarna preiskava bi tudi v teh primerih lahko potekala že med samo ustavnosodno presojo.
Problematični pa so tudi popravki veljavne ureditve glede izločitve poslancev v preiskovalni komisiji, kar bi predlagatelji v imenu učinkovitosti poenostavili. A po opozorilih zakonodajno-pravne službe bi to uredili na način, za katerega so ustavni sodniki v preteklosti že ugotovili, da ni skladen z ustavo. Poleg tega predlagana ureditev glede razrešitve člana v preiskovalni komisiji ne varuje parlamentarne manjšine, ki je ustavna kategorija, saj določa, da o tem odloči državni zbor, ki ga praviloma obvladuje parlamentarna večina. Leta 2024 je bila recimo uvedena možnost, da razrešeni član vloži tožbo na vrhovno sodišče, te možnosti pa po noveli nima več. Vse našteto je bilo sicer sprejeto po skrajšanem postopku, češ da gre zgolj za manjše dopolnitve in spremembe veljavnega zakona ter da se s predlaganim zakonom odpravlja že več kot 15 let ugotovljena protiustavnost.