»Pred Elvisom in po njem ni bilo ničesar,« suvereno sklene Oskar Trobec iz Vrtovč nad Ajdovščino. Malokdo ga pozna pod imenom Oskar, on je Elvis. Odkar je po končani osnovni šoli prvič videl in slišal Elvisa Presleyja, je njegov najbolj goreč in iskren privrženec daleč naokoli. Ko so mu zrasli zalizci, si jih ni več obril. Po Elvisu je poimenoval svojega sina in tudi njegova žena se je že zdavnaj navadila, da je v njegovem srcu na drugem mestu. Na prvem je Elvis.
Minuli teden je na predvečer obletnice Elvisove smrti na svojem domu na obronkih Vipavske doline gostil nekaj ljubiteljev Presleyjeve glasbe, združenih v edini uradni Elvisov klub oboževalcev v Slovenji. Slavili so Elvisa in desetletnico obstoja kluba – tako kot se spodobi, ob dobri glasbi in s torto. Še prej so ob kip Elvisa Presleyja, ki ga je na domačem dvorišču postavil Trobec, položili sveče in kralju glasbe obljubili, da mu januarja prihodnje leto, ko bi praznoval 90 let, pripravijo nepozabno zabavo.
»Elvis je del mene«
Preden je stopil pred objektive, je Oskar Trobec oblekel bele hlače, obul mokasine, se okitil z nekaj zlatega nakita in si nadel črno srajco, ki jo je pred več kot dvema desetletjema prinesel z Elvisovega posestva v Gracelandu in jo hrani zgolj za posebne priložnosti. V ogledalu si je popravil še frizuro. »Elvis se je rad česal,« je pripomnil in s podobnimi telesnimi kretnjami kot Elvis po nekaj poskusih popravljanja las nakazal, da je zadovoljen s svojim izgledom. »Elvis je živ, čeprav je 47 let, odkar je umrl. On je nadnaraven, bil je stas in glas. On je del mene,« je pripovedoval čakajoč na prve goste večera. Odkar je v Prvačini v 70. letih videl film Plameneča zvezda (v originalu Flaming Star), v katerem je igral Elvis, ga je ta začaral. »Zaljubil sem se. Konec!« pravi in od takrat zbira vse o njem. Nič v njegovem življenju se ne zgodi brez Elvisa, še ko okrog hiše polaga tlakovce, vanje vtke Elvisovo ime ali logotip.
V ljubiteljski vnemi se je dokopal tudi do nekaj Elvisovih predmetov. Doma hrani njegove originalne plošče iz Memphisa, kopije oblek, najljubše so mu tiste z znamenitega Presleyjevega koncerta Aloha leta 1973, kopije Elvisovih cigar, kave, pasov, klobukov, čevljev … Na rokah se mu blešči prstan, ki ga je Elvis nosil leto dni pred smrtjo. To je ena največjih dragocenosti, ki mu jo je uspelo dobiti. Hrani ga v sobi pod ključem. Ob vprašanju, kako je prišel do teh dragocenosti, se posmeje. »V Ameriko sem šel s polnim kovčkom denarja, domov prišel s praznim,« namigne. V spominski sobi, ki jo je v celoti posvetil svojemu idolu in kjer skoraj ni več praznega kotička, pred mikrofonom zapoje svojo najljubšo: Love me tender, love me sweet, never let me go … Z enakimi kretnjami kot Elvis. Ko je bil pred časom na izletu v Portorožu, so bili ljudje prepričani, da je Američan, z njim so se hoteli fotografirati, delil jim je Elvisove svilene šale, za trenutek se je tudi sam počutil kot zvezda rock'n'rolla. Kar v resnici tudi je, saj je doslej z likom Elvisa nastopil že v kar nekaj filmih in reklamah ter bil pogosto gost na različnih dogodkih.
Prepovedan Elvis
Med prvimi se na srečanje ljubiteljev iz Sežane pripeljal Guido Trebec. Šteje jih 82. »Za Elvisa sem prvič slišal leta 1958. Malo kasneje so prišli še Beatlesi, a za nas so bili oni divjaki, Elvisove pesmi se niso mogle primerjati z njihovimi. Že takrat, torej pred več kot 60 leti, smo v Sežani organizirali prvi klub Elvisa Presleyja, ampak vse, kar je takrat dišalo po angleški besedi, je bilo prepovedano, udba je to strogo nadzorovala. Ker pa smo bili mladi in pogumni, smo vseeno na skrivaj iz Trsta prinesli velike plakate z Elvisom in plošče ter v ilegali pripravili ples. Kako smo plesali in peli! A kaj, ko je potem v nekem trenutku vstopila udba. Strgali so nam plakate in nas razgnali, jaz, ki sem bil organizator, pa sem moral na zaslišanje. Obljubili so mi, da me zaprejo, če še enkrat kaj takega ponovim. Plesa si res nismo upali več organizirati, doma pa smo še vedno hranili njegove plošče, šverc med Trstom in Sežano je bil še vedno zelo živ,« se časov, ko je bil Elvis v Jugoslaviji še prepovedan, spominja Sežančan.
Desetletje pozneje so prepovedi zvodenele, Guido Trebec je s svojo ženo na ritme Elvisa preplesal vse plese daleč naokoli. Še danes ga prime, da vstane s kavča, si zavrti Elvisa in zapleše. »Ko slišim prve takte rock'n'rolla, pozabim na vse in če malo zaplešem, tudi lepše spim. To me že več kot 70 let drži pokonci,« prikima.
Janko Šilak iz Ljubljane je po svoje kriv, da so pred desetletjem v Sloveniji ustanovili uradni fan club Elvisa Presleyja. Takrat je praznoval abrahama in sestra mu je kot ljubitelju Presleyjeve glasbe za darilo pomagala ustanoviti klub oboževalcev. Spominja se, da je za Presleyja prvič slišal leta 1977, ko je obiskoval sedmi razred osnovne šole. »Vrstniki so mi povedali, da je umrl Elvis, bil sem radoveden, kdo je, začel sem ga poslušati, takrat še na kasetah. Kasneje me je njegova glasba znova pritegnila in nekega dne sem po televiziji videl Oskarja Trobca, se z njim povezal in izvedel za njegovo željo, da bi rad ustanovil klub oboževalcev. Res je potem ustanovitev sovpadla s praznovanjem moje petdesetletnice,« se spominja. Ne zna natanko opredeliti, kaj je tisto, s čimer Elvis še danes navdušuje njega in množice. Med najljubšimi skladbami jih je kar nekaj in zelo verjetno si bo letos eno njegovih pesmi vtetoviral na roko.
Klub oboževalcev praznuje 10 let
Slovenski klub oboževalcev Elvisa Presleyja letos praznuje deset let. Natalija Šega, ki je poskrbela za pravno ustanovitev kluba, je prepričana, da je prav Oskar Trobec eden največjih promotorjev Elvisa v Slovenji in gonilo kluba. Dokler bo živel on, bo živ tudi klub. »Takih iskrenih oboževalcev je malo. Niso redki samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. Rekla bi, da v Sloveniji ob omembi Elvisa Presleyja ljudje najprej pomislijo že kar na Oskarja,« se posmeje. V desetletju delovanja kluba so pripravili več koncertov in večerov, na katerih so nastopali imitatorji Elvisove glasbe. »Trudimo se narediti čim več za prepoznavnost Elvisa in njegove glasbe, aktivni smo na družbenih omrežjih in spletu, srečujemo se na sestankih. Društvu se je pridružil tudi Samuel Hudl, ki nam je odprl svet koncertov in nas spoznal s Klemnom Finkštom, Urošem Peričem in Matejem Železnikom, prepoznavnimi Elvisovimi glasovi v Sloveniji. Članov nimamo ravno veliko, kar pa ni merilo prepoznavnosti Elvisa v Sloveniji, zagotovo je ta velika večja,« je prepričana. Ker je klub del uradne mreže klubov oboževalcev po svetu, so morali sprejeti tudi določena pravila. Delovati morajo nepridobitno, ne smejo ustvarjati dobička, njihova glavna naloga pa mora biti ohranjanje dobrega imena Elvisa Presleyja in njegove podobe v javnosti.
Elvis je umrl 16. avgusta 1977. O tem, zakaj je umrl, se člani kluba oboževalcev niso mogli ravno poenotiti. Edini so si bili le v tem, da Elvis nikoli ni pil alkohola. »Umrl je mlad, imel je 42 let. Taka je bila usoda, on je moral umreti mlad. Prav zaradi tega, ker je odšel na vrhuncu slave, je postal taka ikona,« razmišlja Oskar Trobec. Na listu ima na veliko napisan njegov citat: »V življenju naredi nekaj, česar se bodo vedno spominjali.« Tudi sam je na dobri poti, da bo za vedno ostal v spominu ljudi kot Elvis z Vrtovč. Zanima nas, kaj bi ga vprašal, če bi ga imel priložnost srečati. Dolgo pomišlja, vprašanj je veliko. »Predstavljam si, da bi prvi spregovoril on in mi podaril enega od svojih številnih kadilakov,« se izmaže.
