Nataša Kozlan, rojena Abram, ki je leta 1992 kot sedemnajstletnica postala simbol optimizma mlade države, je, kot poročajo njeni znanci in prijatelji prek družbenih omrežij, umrla pri 50 letih. Njeno življenje je bilo zaznamovano s tihim dostojanstvom in, v zadnjem dejanju, z neizprosnim bojem z boleznijo.
Bilo je leto 1992. Slovenija je ravno zadihala s polnimi pljuči svoje novopridobljene suverenosti. Zrak je bil naelektren z mešanico negotovosti in neomajnega upanja. V tem specifičnem zgodovinskem trenutku, ko je narod iskal nove simbole identitete, ki ne bi bili več vezani na sivo politiko preteklosti ali vojne travme, je na oder stopilo sedemnajstletno dekle. Nataša Abram.
Ko so ji tistega večera nadeli krono in lento prve miss samostojne Slovenije, to ni bila zgolj zmaga na lepotnem tekmovanju. Bila je metafora za državo samo: mlada, neobremenjena, polna potenciala in zazrta v prihodnost. Danes, tri desetletja kasneje, je ta obraz postal spomin. Nataša Kozlan, kot se je pisala po poroki, je v petdesetem letu starosti izgubila dolgotrajen in izčrpavajoč boj z boleznijo.
Od blišča do zasebnosti
V dobi pred družbenimi omrežji in instantno slavo vplivnežev je bil naslov miss Slovenije skorajda institucija. Zmagovalke so bile deležne pozornosti, ki je mejila na kraljevsko. Vendar tisti, ki so Natašo bolje poznali, pravijo, da se v soju žarometov nikoli ni počutila povsem domače. Čeprav je pometla s konkurenco, kot se spominjajo sodobniki, je svojo lepoto nosila z osupljivo mero skromnosti, ki je v današnjem svetu narcizma skorajda izumrla.
Namesto da bi unovčila svojo prepoznavnost za desetletja medijskega pojavljanja, se je Nataša odločila za drugačno pot. Izbrala je življenje stran od kamer. Odločila se je za intimo, toplino doma in srčno življenje, ki ga ne diktirajo naslovnice tabloidov. Svojo energijo je vlagala v pristne medčloveške odnose, ne v javno podobo.
Opisujejo jo kot levinjo
Prijatelji in znanci, ki so z njo ohranjali stike vsa ta leta, jo opisujejo kot levinjo. Toda ne v smislu agresivnega uveljavljanja, temveč v smislu tihe, neuklonljive moči. Bila je tiste vrste človek, ki je dvigoval druge, tudi ko se je sama soočala z življenjskimi bremeni. Znana je anekdota iz leta 2019, ko je bodrila prijatelja v zdravstveni krizi, čeprav je usoda zanjo že pisala temnejši scenarij.
Po besedah prijateljev se je z boleznijo zadnjih nekaj let borila z neverjetno pozitivno energijo. Tudi ko so bili obeti slabi, je zvenela vedro.
Bila pa je navsezadnje del generacije, ki je verjela, da je v novi državi mogoče ustvariti nekaj čistega in lepega.
