Leta 2007 je dvanajstletno hčerko Roberta Štabe na šolski poti povozil pijan voznik, brez veljavnega izpita in z neregistriranim vozilom. Deklica je čudežno preživela, Robert Štaba pa je, globoko hvaležen za to, ustanovil Zavod Varna pot. Tudi Kaja Kobal, ki je v zavodu zaposlena kot projektna vodja, je na »Varno pot« zavila zaradi svojih težkih preizkušenj. Prav tega leta je v prometni nesreči za vedno izgubila svojega očeta. »Tako ta moja služba ni samo služba, ampak je pravo poslanstvo,« pojasnjuje Kaja Kobal, sogovornica, pri kateri občutiš poseben mir in prepričanost v svoje delo. Zavod že sedemnajsto leto deluje na področju varne mobilnosti, nudijo pomoč ljudem, ki so sami preživeli prometno nesrečo, njihovim bližnjim in tistim, ki so v prometni nesreči koga izgubili.

Kaja Kobal je leta 2017 še kot študentka socialne pedagogike začela sodelovati z Zavodom Varna pot. Izvajala je preventivno izobraževalne delavnice in se vključevala v celotno terensko delo. Postopoma je v zavodu dobivala dodatne vloge, hkrati pa delovala tudi na mednarodnem nivoju.

»Pridružila sem se tudi evropskemu združenju žrtev prometnih nesreč FEVR, katerega član je tudi naš zavod. Tam sem občasno pomagala pri promociji, komuniciranju s člani, organizaciji dogodkov, urejanju spletne strani. Tako sem spoznala delovanje organizacij, ki delujejo na področju varne mobilnosti in pomoči žrtvam prometnih nesreč v Sloveniji ter po Evropi.«

Od leta 2022 je Kaja Kobal pri zavodu zaposlena kot projektna vodja, za izvajanje različnih programov pa imajo veliko zunanjih sodelavcev.

V okviru programa Skupaj iz stiske, ki ga izvajata dve klinični psihologinji, nudijo individualno terapijo, skupinsko terapijo in neformalna srečanja vsem, ki pridejo k njim in prosijo za pomoč, ker jih je posledica prometne nesreče za vedno zaznamovala. V zavodu je prav tako veliko študentov, prostovoljcev in podpornikov, ki imajo osebno izkušnjo s prometno nesrečo.

»Veliko jih pride k nam, se opolnomočijo in potem ostanejo kot podporniki, prostovoljci,« Kaja Kobal pojasnjuje pomemben del delovanja zavoda. Nekateri izmed njih na delavnicah po šolah delijo tudi svojo osebno zgodbo z namenom, da se to, kar se je zgodilo njim, ne bi zgodilo še ostalim.

Trenutek, ki zareže

Nesreča zareže z bliskovitostjo enega trenutka, ki pa ima travmatične, trajne posledice za mnogo življenj.

»Pri nesreči gre za nenadno smrt, tega ne pričakuješ, ne pripraviš se. Podre se ti svet,« pritrjuje Kaja Kobal. »Ta izguba potem vpliva na celotno družino. Lahko se razvijejo strahovi pred vožnjo. Tudi mene je bilo strah voziti, tudi opravljati izpit. Kasneje sem ga naredila in tudi, ko sem ga imela, nisem vozila. Šele tri leta nazaj sem postala suverena voznica. Posledice prometnih nesreč so res zelo razsežne. A ljudje dolgo čakajo, preden pridejo do nas. Zaradi travmatične izkušnje in njenih posledic lahko tudi zbolijo in velikokrat se zgodi, da nas šele potem obiščejo.«

Pri Zavodu Varna pot se zavedajo, da bi bilo veliko nesreč mogoče preprečiti, zato izvajajo tudi preventivne dejavnosti.

»Izvajamo delavnice, predavanja za vse starosti, od vrtca do srednje šole, tudi za starše, zaposlene v vrtcih, šolah, podjetjih … Želimo doseči čim širšo publiko in skupaj ustvarjati varno mobilnost.«

Razvejana življenjska pot

Pri Zavodu Varna pot poudarjajo, da je varna mobilnost zelo povezana tudi z varnim, zdravim načinom življenja. To simbolizira tudi razvejano drevo v njihovem logotipu, ki prikazuje življenjsko pot od korenin, prek debla v krošnjo, ki se razveja na različne strani, kakor lahko v življenju zavijamo na različne poti.

»Pridemo do različnih križišč, ko se odločamo, kam bomo šli oziroma nas tudi dogodki zapeljejo na določeno pot,« pripoveduje Katja Kobal. »Tudi jaz ne bi bila danes tukaj, če se mi ne bi zgodilo, kar se je zgodilo.«

Če vožnjo vzporejamo z življenjsko potjo, se je treba zavedati še, da se tudi tukaj pokažejo določene človekove karakteristike.

»Ja, predvsem stopnja strpnosti se pokaže hitro,« pritrjuje Kaja Kobal. »Koliko smo nestrpni in manj sočutni do drugih. Ker smo pač povsem osredotočeni na to točko B, do katere moramo priti. Potem ne pomislimo, da mogoče nekdo v avtu pred nami pelje počasneje, ker se mu je danes zgodilo nekaj zelo slabega ali da je raztresen. Fokusirani smo le na to, kam moramo priti. Ne spuščamo ljudi s kake neprednostne in tako naprej …«

Vizija nič

Nič mrtvih in nič hudo telesno poškodovanih zaradi prometnih nezgod. To je Vizija nič, skandinavska vizija, ki je eden bolj odmevnejših programov zavoda, s katerim želijo do leta 2030 za petdeset odstotkov zmanjšati najhujše posledice prometnih nezgod in do leta 2050 uresničiti Vizijo nič.

»Kadar se pogovarjamo o tem v šoli ali s starši, učitelji, vzgojitelji, na začetku velikokrat vprašamo, kdo verjame v to vizijo. Mogoče kakšen dvigne roko,« pripoveduje Kaja Kobal.

»Po koncu predavanja si ogledamo še video Vizija nič in jih ponovno vprašamo, kdo verjame vanjo. Večina jih dvigne roko. Sporočilo videa je, da za številkami stojimo ljudje in vsak od nas šteje. Lahko govorimo o številkah 80 mrtvih, 800 poškodovanih ..., ampak dokler tem številkam ne damo imena, obraza, se nas zares ne dotakne. Ali bi se strinjal, da so samo eden ali trije mrtvi na leto? Rečejo, ja, to bi bil že kar uspeh. Potem pa vprašaš, kaj če bi bil to tvoj bližnji, brat, sestra, oče, mama, hčerka … Ko pomislijo na to, gre ljudem na jok. Hitro ugotovijo, da je tudi en mrtev preveč.«

Največja odgovornost varne mobilnosti pa je seveda na nas samih.

»Največji izziv udejanjanja Vizije nič je, da se pogledamo v ogledalo in si odgovorimo na vprašanje, kaj smo sami pripravljeni storiti za zmanjševanje najhujših posledic na cestah. Tu je nedvomno pravi recept do cilja,« še dodaja Kaja Kobal.

»Kadarkoli sedemo za volan, na kolo, motor, kadarkoli, ko smo aktivno udeleženi v prometu, se moramo zavedati, da takrat nismo več odgovorni le za lastno varnost, ampak za varnost vseh. In to je odgovornost, ki pride z vozniškim dovoljenjem.« Tega bi se morali po besedah Kaje Kobal zavedati čisto vsakič, preden se odpeljemo.