»Ljudje, ki so se odločili, da bodo prenehali s pitjem alkohola, so v Sloveniji veliko slabše sprejeti kot tisti, ki so od alkohola odvisni. To kažejo številne raziskave. Abstinente vsi čudno gledajo. Tisočkrat jih vprašajo, zakaj pa zdaj vi ne bi, no, en kozarček! In tako mora človek, ki bi najbolj potreboval našo podporo, večino svoje energije vlagati v to, da se vsakodnevno bori s stigmo 'onega, ki noče piti',« pripoveduje družinska terapevtka Nataša Sorko iz Društva Žarek upanja, ki že od leta 2001 nudi pomoč osebam s težavami zaradi pitja alkohola in njihovim svojcem.
»Naša družba noče razumeti, da je za nekoga, ki ima težave z zasvojenostjo, edina možna količina popitega alkohola nič. En kozarček pa vam res ne bo škodil? Potruditi bi se morali, da to frazo izbrišemo iz svojih besednjakov. Škoda je lahko gromozanska, zajame lahko cele družine, otroke, ki so mogoče šele v vrtcu ...« opozarja Nataša Sorko, ki je Društvo Žarek upanja pred več kot dvajsetimi leti ustanovila s partnerjem Mijem Levačičem in nekaj somišljeniki.
»Začeli smo z eno podporno skupino za par oseb, ki so zaključile zdravljenje odvisnosti od alkohola v bolnišnici, in za njihove svojce. Danes pomagamo približno dvesto različnim uporabnicam in uporabnikom na leto, ki jih spremljamo v individualnih in skupinskih terapijah v Ljubljani, podpiramo pa tudi dve bivalni enoti v Litiji in Zagorju ob Savi.« Za slednji Nataša Sorko pravi, da predstavljata nekakšen vrh njihovih prizadevanj, vzpostavili pa so ju za ljudi, ki po zaključeni obravnavi potrebujejo še dodatno podporo, saj so zaradi odvisnosti od alkohola ostali popolnoma sami, izgubili družino, streho nad glavo, službo, socialne kompetence ...
Koliko pomeni novoletna jelka
»Projekt smo razvijali s Slovensko karitas in Zavodom Samarijan, ki je bil nosilec projekta, ter Zavodom Pelikan. Naš osnovni koncept je bil tesno povezovanje z deležniki v lokalnem okolju: z lokalnim centrom za socialno delo, občino, komunalo. Skupaj smo naredili zelo konkreten načrt dela za vse člane bivalne skupnosti ter sestavili drobne vsakodnevne ukrepe, ki uporabnike podpirajo v želji, da bi se nekoč osamosvojili,« pripoveduje Nataša Sorko.
»V eni hiški živi pet, šest moških, ki so z našo podporo sčasoma sprejeli, da so skupnost, da živijo kot družina. Lansko leto so nekateri sploh prvič doživeli, kako je imeti med prazniki postavljeno novoletno jelko. Uredili smo jim novo, domačno kuhinjo. Takoj se je pokazalo, da so se bolj povezali med seboj, razvili skrb drug za drugega. Če ima kdo od njih težavo, recimo zdravstveno, se drugi aktivirajo in mu skušajo pomagati.«
Nataša Sorko poudarja, da njihovi bivalni enoti kažeta, da lahko na bolje premaknemo zelo veliko stvari, če res sodelujemo z vsemi deležniki v lokalnem okolju. »Skupaj moramo iskati načine, kako ohraniti dostojanstvo vseh ljudi.«
Načinov je namreč veliko. Društvo Žarek upanja med drugim že od leta 2008 izvaja tudi gledališko pedagogiko. »Naši člani s podporo strokovnih mentorjev naštudirajo predstavo in jo postavijo na oder za širšo javnost. Takoj na začetku smo se povezali s Tonetom Partljičem, ki je posebej za nas napisal igro, dramo s srečnim koncem Edina Zala. Odigrali smo jo več kot petdesetkrat - v Sloveniji, na Hrvaškem, celo v Bosno smo šli. Igralska ekipa vsakič pridobi ogromno pozitivnih izkušenj na področju osebne rasti, samospoštovanje, samozavest. Pa smo spet pri dostojanstvu.«
Kaj je zares vredno
Dostojanstvo je beseda, ki jo v Društvu Žarek upanja vsakodnevno zasledujejo, skupaj z iskrenostjo. »Osebe, ki imajo težave zaradi pitja alkohola, imajo pogosto občutek, da imajo zelo veliko prijateljev. Ko se odločijo za zdravljenje in začnejo delati na sebi, pa ti prijatelji kar naenkrat skopnijo. Grozno težko je sprejeti, da ob tebi ostanejo tako maloštevilni, a zato pravi prijatelji.«
»Zelo sem ponosna na vse naše ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz objema alkohola. Ki so uspeli rešiti svoje družine in ki so s tem, ko so šli na to pot, tudi svojim otrokom pokazali, da je mogoče živeti drugače, jim dali zgled, kaj je zares vredno,« poudarja Nataša Sorko.
Dodaja, da se k njim po pomoč obračajo vedno mlajši ljudje. »Nekoč so bili to petdeset-, šestdesetletniki. Danes gre za osebe, ki imajo majhne otroke. Stiske so drugačne kot nekoč. Ne rešujemo le fizičnih zdravstvenih težav, pač pa tudi socialne stiske, odnose v družini, vpliv na šolajoče otroke. Vsaj dvakrat na leto organiziramo večdnevne interaktivne tabore za otroke naših uporabnikov.«
»Na žalost tudi delodajalci vedno manj podpirajo svoje zaposlene, ki se odločijo za zdravljenje. Ne bom rekla, da nikoli, ker bi bila krivična, ampak mnogo, mnogo redkeje kot nekoč so pripravljeni sodelovati in prispevati svoj delček, ki bi seveda ogromno prispeval v proces, ko se nekdo odloči, da bo naredil spremembo v svojem življenju.«
Svoje je dodala še epidemija. »Težave so se poglobile, koncept zdravljenja v okviru javnega zdravstva pa zelo oklestil, predvsem časovno, kar je velik problem. Ljudje v tako kratkem času ne zmorejo narediti miselnega preskoka, kako bi lahko živeli brez alkohola. Najti moramo način, kako ponovno vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred epidemijo. Tako bo tudi zapletov in ponovitev zdravljenj manj,« je prepričana Nataša Sorko.
