Sodni svet je pravosodnemu ministrstvu predlagal, naj ob naslednjih spremembah kazenske zakonodaje razmisli, ali gre pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime sploh za ravnanja, ki naj jih obravnava kazensko pravo. Kazenski zakonik definira več različnih tovrstnih kaznivih dejanj, od razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja do sramotitve Republike Slovenije, slovenskega naroda ali narodnih skupnosti ter tuje države ali mednarodne organizacije. Za tovrstna kazniva dejanja so večinoma zagrožene denarne kazni in nizke zaporne kazni – večinoma do nekaj mesecev in največ do enega leta. Nekoliko višja kazen do dveh let zapora pa je zagrožena za kaznivo dejanje obrekovanja v primeru, da oškodovanec zaradi širjenja laži utrpi hujše posledice. V praksi sodišča izrekajo predvsem denarne in pogojne zaporne kazni, v res izjemnih primerih pa mora obsojeni tudi v zapor. Za zapahe je tako pred časom moral razvpiti bloger Mitja Kunstelj. Obsojen je bil na šest mesecev zapora zaradi več kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja Vinka Vasleta in Špele Predan.

Trk med različnimi
ustavnimi pravicami

Dilema, ali je prav, da lahko posamezniki zaradi žaljivih besed kazensko odgovarjajo, ali pa bi bilo dovolj, da razžaljeni pravico dosežejo s tožbo v pravdnem postopku (denimo zahtevajo opravičilo in odškodnino), ni nova. Kot pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu, je ustavno sodišče že večkrat presojalo področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. V odločbi iz leta 2015 je denimo navedlo: »Pravica do svobode izražanja ni neomejena. Enako kot za druge človekove pravice tudi zanjo velja, da je omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi.« V praksi tako pravica do svobode izražanja trči ob pravico do varstva nedotakljivosti osebnega dostojanstva in pravico do varstva osebnostnih pravic, med katere spada tudi varstvo časti in dobrega imena.

Na pravosodnem ministrstvu zato pojasnjujejo, da bodo pobudo sodnega sveta preučili med pripravo naslednjih sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika, dodajajo pa, da je kazenski zakonik že leta 2008 občutno znižal zagrožene zaporne kazni za tovrstna kazniva dejanja in pri vseh dodal tudi možnost denarnega kaznovanja, ki je blažja sankcija.

Mednarodni poziv
k dekriminalizaciji

Da zapor ni primerna kazen za razžalitev in obrekovanje, je poskušal ustavno sodišče prepričati tudi Kunstelj, ki je prek odvetnika Petra Rotarja vložil ustavno pritožbo, v kateri je zatrjeval več kršitev ustave in konvencije o varstvu človekovih pravic. Ustavni sodniki so ustavno pritožbo zavrnili s petimi glasovi za in enim proti, so pa hkrati spisali kar štiri pritrdilna in eno odklonilno ločeno mnenje.

Kunstelj z ustavno pritožbo ni uspel, ker so sodniki sklenili, da pri njegovih zapisih ni šlo za uveljavljanje svobode novinarskega poročanja, niti za politični govor ali razpravo javnega pomena. Poudarili so, da je zapisal osebne poglede na nekatere dogodke in domnevne osebnostne lastnosti Vasleta in Predanove, njegov edini namen pa je bil, da ju razvrednoti kot človeka. Merila iz sodb evropskega sodišča za človekove pravice, na katera se je skliceval Kunstelj, zato niso prišla v poštev.

Čeprav se je strinjal z večinsko odločitvijo, pa je aktualni predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto v pritrdilnem ločenem mnenju tedaj spomnil, da je odbor ZN za človekove pravice že pred desetimi leti sklenil, da predpisi o obrekovanju in razžalitvi ne smejo zadušiti pravice do svobode izražanja ter da bi morale države razmisliti o dekriminalizaciji teh dejanj. Tudi Accetto je zapisal, da bi bil sam naklonjen zakonski ureditvi, po kateri bi tovrstni ekscesi epilog dobili le v civilnem pravu, je pa hkrati poudaril, da zato kazenski pregon še ni protiustaven.

Proti mnenju večine je glasovala sodnica Katja Šugman Stubbs, po mnenju katere so bili Kunstljevi vulgarni zapisi sicer »napad na osebnost in sramotitev, ki ji mora biti postavljena pravna meja«, vendar pa jo je zmotilo predhodno stališče vrhovnega sodišča, ki je v tej zadevi sklenilo, da Kunstelj sploh ni uresničeval svoje pravice do svobode izražanja, temveč je šlo zgolj za zlorabo izražanja prek družbenih omrežij. Razmišljanje, da lahko nekatere izjave enostavno izpadejo iz okvira varstva pravice do svobodnega izražanja, se ji je zdelo nevarno, tudi zaporno kazen je ocenila za nesorazmerno, torej prestrogo sankcijo. 

Priporočamo