»Čeprav na območju Slovenije vsako leto beležimo več smrti migrantov, se o njihovih smrtih v javnosti skoraj ne govori. Te smrti se dogajajo v številnih krajih Slovenije, na avtocesti med Brezovico in Vrhniko, v grapi med Kokrškim sedlom in Kamniško Bistrico pod Kališko goro, pred policijsko postajo v Ilirski Bistrici, mnoge pa kot utopitve v Ljubljanici, Dragonji in najpogosteje na Kolpi,« je ob odkritju spomenika v Vojni vasi v Črnomlju, posvečenega vsem, ki so izgubili življenje zaradi mej, poudarila profesorica z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete dr. Uršula Lipovec Čebron. Antropologinja je članica delovne skupine Prehod, ki združuje raziskovalce, novinarje, umetnike, prostovoljce, aktiviste, zaposlene v nevladnih, znanstvenoraziskovalnih in lokalnih ustanovah, ki so se odločili pretrgati tišino in javno spregovoriti, kot so zapisali sami, »o teh prezgodnjih, nepravičnih in prikritih smrtih ljudi, ki so umrli zaradi neizprosnega evropskega migracijskega režima«.
Kot je še izpostavila Uršula Lipovec Čebron, so te smrti opredeljene kot nesreče, čeprav tisti, ki se s »to temo ukvarjamo, vemo, da to niso zgolj 'nesreče', temveč neposredna posledica migracijskih politik, predvsem mejnih, vizumskih politik«. Zaradi teh namreč prebivalci številnih afriških, azijskih in bližnjevzhodnih držav ne dobijo ustreznih dokumentov in posledično ne morejo prečkati običajnih mejnih prehodov, ne da bi tvegali vrnitev v drugo državo. Pri čemer pa, je še poudarila antropologinja, vsi prebivalci Slovenije, »pogosto ne da bi vedeli, prispevamo sredstva, s katerimi ustvarjamo materialne in nematerialne ovire, ki migrante usmerjajo na nevarne poti, na katerih izgubljajo življenja«.
Pri tem je sogovornica opozorila na še en vidik migrantskih smrti, kar so pokopi beguncev in begunk, ki so na različnih slovenskih pokopališčih pogosto pokopani kot »neznane osebe«, njihovi grobovi pa so v slabem stanju in v nekaterih primerih jim grozi prekop.
Zato so po besedah Uršule Lipovec Čebron v sodelovanju z občino Črnomelj postavili spomenik, da bi dostojno obeležili smrt vseh tistih, ki so umrli »zaradi represivnega mejnega režima. Obenem zato, da bi obsodili ta režim, in se hkrati zavedali, da smo kot prebivalci in prebivalke Slovenije soodgovorni za te nasilne, nepotrebne in prezgodnje smrti.« Ob tem pa se tudi zavzemajo za spremembo migracijskih politik na način, da ljudje pri prečkanju med državami ne bi bili več prisiljeni izbirati nevarnih poti.
Avtor črnomaljskega spomenika je akademski kipar Tomaž Furlan, ki je novo obeležje pospremil z naslednjimi besedami: »Kar drži most skupaj, je pomembnejše od mostu samega.«
Pravica vsaj po smrti
»Ker živim ob Kolpi, sem bila pogosto priča tragičnim prizorom,« je povedala pobudnica postavitve spomenika, upokojenka Nada Šimunić, ki je že pomagala oživljati utopljenega mladega Maročana in spremljala, kako policija išče utopljence. Na njenem vrtu v Vukovcih pa je policija s psi iskala begunca.
Belokranjka, ki poudarja pomen solidarnosti, je migrantom že večkrat pomagala z oblačili in hrano. Oskrbi jih z rabljenimi oblačili, ki jih ima pripravljena, prav tako ima doma, kakor tudi v avtu, če bi koga srečala na poti, vedno pripravljene zaloge hrane. »Ker so migranti preganjani in diskriminirani tako v življenju kot po smrti, jim spomenik daje vsaj pravico, dostojanstvo v smrti,« je o pomenu obeležja povedala sogovornica, ob tem pa poudarila, da je kipar Furlan spomenik izdelal brezplačno.
Poziv k človečnosti
»Danes nisem tukaj, da bi govoril o svoji izkušnji, temveč da nagovorim našo vest in zavzemanje za človeštvo, ki tako hitro umira. Tu smo zato, da združimo svoje glasove in sporočimo tistim na oblasti, da so migracije prihodnost sveta in da naj jih pri tem vodi duh človečnosti,« pa je pred spomenikom umrlim na meji dejal Desmond Nada, ki ima izkušnjo migrantske poti. Ob tem je za Dnevnik še dejal, da je »spomenik pomemben kot trajno obeležje za prihodnje generacije, hkrati pa bo kot fizični prostor za razmislek in povezovanje pomagal družinam pri soočanju z izgubo in pripovedoval zgodbe o migracijah, kako so bili ljudje razčlovečeni, brutalizirani in sistemsko prisiljeni v smrt«.
