V Sloveniji je v uporabi 595.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega jih je 75 odstotkov na območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami. Na prebivalca je v uporabi 0,08 hektarja njivskih površin. Povprečen človek na leto potrebuje 780 kilogramov hrane, zato bi po izračunih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) za pridelavo takšnih količin potrebovali 0,45 hektarja kmetijskega zemljišča na prebivalca, od tega 0,21 hektarja njiv in 0,24 hektarja travnikov. V zadnjem desetletju smo zaradi pozidav in zaraščanja na leto izgubili 857 hektarjev kmetijskih zemljišč in s tem v enakem obdobju prehransko varnost za več kot 20.000 prebivalcev Slovenije. Na ministrstvu namreč ocenjujejo, da vsak izgubljeni hektar njivske površine odvzame kruh za prehrano desetih ljudi, vsak izgubljeni hektar travnika pa odvzame goveje meso za prehrano dveh ljudi. V zadnjih desetih letih smo pozidali dobrih dva tisoč hektarjev kmetijskih površin (zlasti njiv z visokim proizvodnim potencialom), zaraslo pa se jih je blizu 6500 hektarjev (predvsem travnikov z nižjim proizvodnim potencialom).
Po štirinajstih letih še brez trajno varovanih zemljišč
K prehranski varnosti največ prispevajo najboljše njivske površine. Eden od načinov, kako jih obvarovati pred pozidavo, so trajno varovana kmetijska zemljišča (TVZK). Njihovo vzpostavitev je uzakonila že novela zakona o kmetijskih zemljiščih, ki jo je državni zbor sprejel maja 2011. Takratni premier Borut Pahor je sprva nameraval na ta zakon vezati zaupnico vladi, tako pomemben in usoden se mu je zdel. Toda omembe vredne koristi od njega ni bilo.
Slovenija naj bi pred gradbenimi stroji trajno zavarovala okoli 350.000 hektarjev kmetijskih površin, ki bi jih morale v prostorskih načrtih določiti občine. Štiriindvajset jih je ta postopek sicer začelo, a dokončala ga ni še nobena. »To, da varovanje najboljših kmetijskih zemljišč prepustimo županom, je v veliko primerih enako, kot bi dali lisici čuvati kokoši na kmečkem dvorišču,« je lansko jesen pripomnil Roman Žveglič, takratni predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije.
Problem je predvsem množica drobnih pozidav
Novela zakona o kmetijskih zemljiščih naj bi pospešila določitev območij TVKZ. Vlada naj bi z uredbo trajno zaščitila okoli 30.000 hektarjev državnih zemljišč, medtem ko naj bi lokalne skupnosti še naprej same določale območja TVKZ, vendar na strokovni podlagi, ki jo bo MKGP pripravilo za območje celotne države in jo objavilo na spletni strani. V prostorskem aktu jih bodo morale občine določiti v petih letih od uveljavitve zakona.
»Očitno je, da bi morala država že zdavnaj poseči v zaščito kmetijskih zemljišč, saj lokalne skupnosti tega ne morejo in pogosto tudi nočejo. Glede na to, da imam nekaj vpogleda v posamezne primere prostorskega načrtovanja občin, ugotavljam, da kmetijska zemljišča še vedno ne predstavljajo vrednote in da kmetijstvo ni prioriteta. Priča smo pozidavi kmetijskih zemljišč drobnega obsega, ampak velikega števila. Gre za individualne stanovanjske gradnje, krožišča, prometnice, kolesarske steze, parkirišča, lope ipd.,« je za Dnevnik poudaril dr. Borut Vrščaj, eden vodilnih strokovnjakov za tla.
Bodo kmetijska zemljišča »obdelovali« elektroinvestitorji?
Novela zakona o kmetijskih zemljiščih veliko prostora namenja tudi agrofotovoltaiki. Njen namen je, tako MKGP, izkoristiti kmetijsko zemljišče za zaščito tal in pridelavo hrane ter hkrati tudi za proizvodnjo obnovljive električne energije za kmetijsko gospodarstvo. Po oceni MKGP je v Sloveniji skupnega potenciala za umeščanje fotovoltaičnih naprav in agrofotovoltaičnih naprav na kmetijskih zemljiščih več kot 131.000 hektarjev. To je dobra petina vseh kmetijskih zemljišč.
V Zvezi podeželske mladine Slovenije so nad tem zgroženi. Prepričani so, da z novelo zakona o kmetijskih zemljiščih dobivamo zakon o fotovoltaiki oziroma novi elektro zakon, zahvaljujoč kateremu bo kmetijska zemlja po njihovem postala predmet špekulativnih nakupov »elektroinvestitorjev«. Do fotovoltaike na kmetijskih zemljiščih je zelo zadržan tudi Borut Vrščaj. »Veliko je urbanih (parkirišča, stavbe itd.) in prometnih površin (površine in ograje ob avtocestah in železniških tirih), kjer bi s postavitvijo fotovoltaike ne samo pridobivali energijo, pač pa bi jo tudi prihranili za hlajenje površin, objektov in prostorov. Zamislite si površine trgovskih, javnih in zasebnih parkirišč. Z veseljem bi parkiral v senci in hkrati 'natočil' energijo v avto,« meni Vrščaj. Prepričan je tudi, da je zakonski predlog v povezavi s fotovoltaiko na kmetijskih zemljiščih zelo luknjičav in da gradi na površnih teoretskih izhodiščih o sobivanju kmetijstva in fotovoltaike.
Lahko fotovoltaika poslabša prehransko varnost?
»Resna kmetijska pridelava največkrat izključuje fotovoltaiko na kmetijskih zemljiščih, saj tako gradnja kot tudi obratovanje teh naprav pomenita poseg v tla. Cel rompompom zganjamo z vetrnicami, katerih vpliv je manjši, zasedejo tudi manj prostora, fotovoltaiko pa bi dopustili. Zakaj že?« se sprašuje dr. Vrščaj. Tudi on meni, da bodo prevladovali investitorji, ki nimajo povezave s kmetijsko pridelavo, in ne toliko mali kmetje.
Pomisleke v zvezi z agrofotovoltaiko imajo tudi v Umanoteri, slovenski fundaciji za trajnostni razvoj. Delovna skupina za ekološko kmetijstvo in samooskrbo v okviru mreže Plan B z vidika blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam ter doseganja zmanjšanja toplogrednih izpustov podpira rabo energije iz obnovljivih virov (OVE). »Toda umeščanja proizvodnih naprav za izkoriščanje OVE na kmetijskih zemljiščih morajo biti, navkljub številnim izpostavljenim prednostim in priložnostim glede potencialov dvojne rabe zemljišč, še vedno podrejena ciljem zakona o kmetijskih zemljiščih in doseganju prehranske varnosti. Upoštevati je treba tudi družbeno sprejemljivost, (negativne) učinke na krajino, biotsko raznovrstnost in okolje. Obstaja upravičena bojazen, da lahko slabo pripravljena zakonodaja na tem področju pospeši upad obsega kmetijskih zemljišč, opuščanje kmetijske dejavnosti in poslabšanje prehranske varnosti,« so v Umanoteri izpostavili za Dnevnik.
