Marca 2020 naj bi se pet fantov (od teh eden mladoleten) spravilo na takrat 15 let staro dekle in jo posililo. Tako je v obtožnici zatrjevalo tožilstvo. V petek pa se je sodišče prve stopnje odločilo, da obdolžene spozna za nedolžne. Kakšni konkretni razlogi so sodišče vodili k taki odločitvi, javnost ne ve. Celoten postopek vključno z obrazložitvijo sodbe je bil tajen. Izdajanje informacij iz tega postopka je kaznivo.

Kljub temu je oprostilna sodba konec tedna močno odmevala v javnosti. Na družbenih omrežjih so se vrstili kritični zapisi o odločitvi petčlanskega senata s sodnico Urško Zorko na čelu. Svoje je pristavila tudi stranka Levica, ki je v sporočilu za javnost opozorila, da smo pred letom 2021 imeli res zastarel zakon in da smo zakonsko šele takrat uveljavili princip »le da pomeni da«, za ustrezno razumevanje problematike v družbi pa da bo potrebne še veliko energije. Drži, da so bili Domžalčani obtoženi in oproščeni še po stari definiciji posilstva, prav nobenih indicev pa ni, da bi bili po novem morda res obsojeni. To so priznali tudi v Levici, ko so na naša vprašanja odgovorili: »Sodbe ne moremo komentirati, saj podrobnosti niso javno znane, in iz enakega razloga ne moremo prejudicirati, kakšen bi bil razplet v primeru sojenja po novejši zakonodaji.« Kot rečeno, sodba je nepravnomočna, tožilstvo je nanjo že napovedalo pritožbo, torej bo o njej presojalo višje sodišče. Glede na veljavno določilo kazenskega zakonika v 170. členu bi lahko sklepali, da v tem konkretnem primeru uporaba sile ni bila (dovolj) dokazana.

Sodbe izdaja sodišče, ne ulica

Da konkretnih razlogov za oprostilno sodbo ne poznamo in zanje glede na tajnost postopka ne smemo vedeti, je potrdil tudi kazenski pravnik dr. Blaž Kovačič Mlinar. »Seveda je povsem jasno, da je primer v javnosti sprožil ogromno vprašanj, javnosti se morda zdi nepravično, celo nezaslišano, da sodišče nekoga, ki je obdolžen – še enkrat poudarjam: obdolžen –, spozna za nedolžnega. Se pravi, da sodišče ni prepričano brez sence dvoma, da je obdolženi res storil kaznivo dejanje. Ob tem opozarjam na ustavno določeno domnevo nedolžnosti. Ta velja za vsa kazniva dejanja, od najmanjše tatvine do genocida. Tudi na sodišču za vojne zločine v Haagu niso bili vsi obtoženi tudi obsojeni. Stopnja kaznivega dejanja ne more in ne sme vplivati na pravno presojo. Celo več. Sodišče mora biti pri hudih kaznivih dejanjih, ki dopuščajo visoke kazni, še toliko bolj pazljivo in prepričano o teži dokazov, da nekoga pošlje za deset let in več v zapor brez kakršnega koli dvoma o krivdi.« Pravnik še opozarja, da se v tem primeru seveda točno ve, kdo so vpleteni in česa so obtoženi. »Nedopustno pa je, da javnost zahteva obsodbo. Kam to vodi? Tako razmišljanje vodi v to, da sodišč ne potrebujemo več. Le še policijo in rablja. In na koncu, če bi obveljalo tako načelo, da lahko nekoga obsodi javnost, smo ogroženi vsi.«

Postopki huda obremenitev za žrtve

Oprostilna sodba je mnoge v javnosti navajala k razmišljanju o tem, da bo to lahko sporočilo vsem prihodnjim žrtvam spolnega nasilja, češ da se dejanj in storilcev ne splača prijaviti. Maja Plaz iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja takemu razmišljanju odločno nasprotuje. »Povsem drži, da so sodni postopki zelo obremenjujoči za žrtve, ki morajo večkrat ponavljati svojo zgodbo, ob tem da se ti postopki lahko še nerazumno dolgo vlečejo. Hkrati se seveda spopadajo s travmo zaradi samega dogodka. Pri nas vsem žrtvam zelo iskreno razložimo, kaj lahko pričakujejo. A jih hkrati vedno spodbujamo k prijavam; pri tem bomo vztrajali. Ker je tako prav in ker gre za kazniva dejanja, ki jih mora obravnavati sodišče.« V društvu se zavedajo, da gre za težko dokazljiva dejanja in da sodišče v kakšnih primerih tudi ne najde dovolj dokazov za obsodilno sodbo. »V primerih, ko storilci svoje dejanje celo posnamejo, je razumljivo, da žrtve ne morejo razumeti, da to ni dovolj. Seveda pa potrebujemo stroko, ki razume, da med dejanjem posilstva žrtev pogosto otrpne, zamrzne, se ne odziva, ker se na tak način zaščiti pred še hujšim nasiljem. Gre za odziv zaradi samozaščite, in ne za dokaz sodelovanja. Za žrtve je močno sporočilo, če policija in tožilstvo prepoznata elemente kaznivega dejanja, vendar jim to le malo pomaga, če na sodišču ni dovolj dokazov. Počutijo se še enkrat zlorabljene. Žrtve težko sprejmejo, da jim je država verjela že skozi delo policije in tožilstva, da pa dokazov na sodišču ni bilo dovol. A to ne pomeni, da se dejanje ni zgodilo,« pojasnjuje Maja Plaz. Opozarja na to, da je žrtev potem žal pogosto ponovno zlorabljena še na družbenih omrežjih, kjer pa res vlada divji zahod. »Mislim, da nas prav na tem področju čaka še veliko dela. Ne glede na spremembo zakonodaje je obravnavanje spolnega nasilja v družbi še vedno problematično. Prelaganje krivde na žrtev je stalna, a seveda nedopustna praksa,« dodaja Maja Plaz iz Društva SOS telefon.