Starejša bolnica, ki je glede na oceno osebnega zdravnika potrebovala »zelo hiter« specialistični pregled in bi tako morala biti na vrsti najkasneje v dveh tednih, je do pomoči po skoraj petih mesecih čakanja prišla šele v enem od urgentnih centrov. Kot pojasnjujejo svojci, so ves ta čas zaman čakali na datum pregleda. Ob oddaji napotnice so jim iz bolnišnice sporočili, da ga bodo prejeli po pošti, a se to ni zgodilo. Ob kasnejšem poizvedovanju, zakaj ne dobi datuma, so omenjali običajne čakalne dobe za takšne preglede, ki pa so se kasneje le še podaljševale. Omenjali so tudi možnost pregleda v kateri od ustanov s krajšimi čakalnimi dobami, kjer pa bi bolnica, ker bi bila tja uvrščena na novo, pristala na repu seznama. Na koncu jim je bolnišnično osebje svetovalo, naj se, če so težave zelo hude, obrnejo na urgenco. Kar so tudi storili. Na urgenci so ugotovili, da je bolničino stanje resno in da potrebuje hospitalizacijo. V teh dneh so jo iz bolnišnice vendarle obvestili o datumu pregleda.
Ko so prošnje za datum zaman
Čeprav bi morali biti bolniki po oddani napotnici obveščeni o terminu, se to po opažanju zastopnika pacientovih pravic Marjana Sušlja ne zgodi vedno. »Nekateri ne dobijo niti približnega datuma,« je povedal. Take prakse so bile znane že pred aktualno stavko in umikanjem soglasij zdravnikov za nadurno delo, v trenutnem obdobju pa je zagat pri načrtovanju še več. »Marsikdaj je nejasno, koliko zdravnikov bo kdaj na voljo in kako bodo sestavili stvari,« opaža sogovornik.
Čeprav dosedanji podatki o delovanju zdravstva med stavko ne kažejo, da bi bilo opravljenih manj zdravljenj kot sicer, imajo nekateri oddelki z manjšim številom zdravnikov resne težave – posledično tudi tamkajšnji bolniki. Kadar posameznik datuma zdravljenja ne dobi, se je po Sušljevih besedah smiselno obrniti na vodstvo ustanove, kjer bi mu morali dodeliti termin.
Občasno se ob pritožbah pacientov izkaže tudi, da jih iz nepojasnjenih razlogov ni na čakalnem seznamu ali pa so podatki o naročilu napačni. Zakaj je prišlo do izbrisa terminov v sistemu eNaročanja, ob poznejšem razčiščevanju pogosto ni mogoče ugotoviti, je pojasnil Sušelj. Preverjanje, ali so (še) v čakalni vrsti, ne bi smelo biti na ramenih pacientov, je opozoril. Kritičen je tudi do prakse usmerjanja bolnikov, ki bi potrebovali pomoč drugih delov zdravstva, na urgence. Tam je posledično večkrat nepopisna gneča, je spomnil: »Bolniki na urgencah čakajo tudi več kot 20 ur. Med ljudmi, ki krvavo potrebujejo pomoč, in bolniki, ki so tam, ker niso mogli do svojega zdravnika, pa je včasih težko razločiti. Osebju urgenc vse to to vzame zelo veliko časa.«
Več zdravljenj, a tudi zastoji
Po začetku marca, ko so začeli veljati številni umiki soglasij zdravnikov za nadurno delo, so se znatno podaljšale vrste predolgo čakajočih na prvi pregled. Četrtega aprila je bilo v taki situaciji 79.629 ljudi oziroma skoraj desetina več kot prvega marca. Ob stopnji nujnosti zelo hitro so bolniki najdlje čakali na prvi dermatološki pregled – povprečna čakalna doba je bila v tem primeru 149 dni oziroma 21 dni več kot mesec prej. Pri terapevtsko-diagnostičnih storitvah, ki med drugim vključujejo različne operacije, je število predolgo čakajočih med začetkom marca in 4. aprilom nasprotno rahlo upadlo. Obenem je bilo, kot kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje o realizaciji, med letošnjo stavko opravljenih več storitev kot pred letom dni. Med 15. januarjem, ko se je stavka začela, in 4. aprilom je bilo realiziranih naročil za 13 odstotkov več v primerjavi z enakim lanskim obdobjem. Preklicanih naročil, ki kažejo na odpovedi zdravljenja oziroma prenaročanje bolnikov na kasnejši datum, je bilo v tem času za 15 odstotkov manj kot lani.
Posledice z zamudo
Da zastoji v tem obdobju niso enakomerno zajeli vsega zdravstva, je mogoče razbrati tudi iz statistik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V akutni bolnišnični dejavnosti je bilo februarja opravljenih 2190 oziroma za skoraj osem odstotkov manj operacij in drugih posegov kot v enakem lanskem obdobju. Obravnav v specialistični ambulantni dejavnosti je bilo po drugi strani za 10.711 oziroma za slaba dva odstotka več kot lani. V ambulantah družinske medicine jih je bilo celo za 91.740 oziroma devet odstotkov več kot lani v enakem obdobju. Na ZZZS ob tem pričakujejo, da bi bil lahko učinek stavke – zaradi umaknjenih soglasij za nadurno delo – opaznejši od marca dalje.
Bolnišnice, kjer bo na vrsto prišlo manj bolnikov, bodo na ta račun izgubile del prihodkov. Plačila ZZZS bodo v takem primeru nižja, v skrajnem primeru pa bi bili lahko zavodi kasneje tudi ob programe zdravljenj. Drug izvajalec bi jih lahko deloma in začasno prevzel, če bolnišnica programa na posameznem področju v pol leta ne bi izpolnila vsaj 90-odstotno. Če meje 90 odstotkov v bolnišnici ne bi dosegli vse leto, pa bi lahko kje drugje neopravljeni del njihovega programa prevzeli tudi trajno. Prenosi h koncesionarjem so omejeni na največ petino preseganja programa, ki ga predvideva posamezna koncesija; pri javnih zavodih tovrstnih omejitev ni. V vsakem primeru bodo prenosi zdravljenj v tiste bolnišnice, ki so načrte uresničile v večji meri, glede na vladno uredbo mogoči šele v drugi polovici leta.
