Življenjski standard ljudi v Sloveniji bo očitno vroča tema predvolilne kampanje. Plače in davke so v ospredje svoje plakatne akcije nedavno postavili v SDS in ljudem sporočali, da so za Golobovo vladavino značilni nižje plače in višji davki. Pri tem so se sklicevali tudi na razveljavitev dohodninske reforme vlade Janeza Janše, s čimer se je ustavilo predvideno postopno dvigovanje splošne dohodninske olajšave. Neto plače so zato danes dejansko nižje, kot bi bile sicer. Kljub temu pa, po statističnih podatkih, realno niso nižje, saj presegajo inflacijo.
Zdaj volilce na podoben način nagovarjajo v Svobodi. V oglasih na velikih panojih ponujajo primerjavo med višino povprečne bruto plače ob koncu zadnje Janševe vlade (1989 evrov bruto maja 2022) in v času Golobove vlade (2506 evrov bruto septembra 2025). Razlika je na prvi pogled velika in bi marsikoga, ki ni celovito informiran, utegnila zavesti, da so naše plače v povprečju dejansko višje za 26 odstotkov, kar pa ne drži. Prvak SDS Janša je na družbenem omrežju X hitro reagiral: »Dvig bruto (neto + davki) plače? Resno? Golob se hvali s tem, da je predvsem povišal davke, s katerimi je obremenil vaše plače. Da o inflaciji ne govorimo. Dobesedno se norčujejo iz vas.«
Neto je rasel počasneje kot bruto
Kaj nam v politični bitki obeh polov za interpretacijo po svoji meri torej v resnici povedo številke? Prekrižali smo statistične podatke o rasti bruto in neto plače, razmerju med njima ter kumulativni inflaciji.
»Če želimo 'fact-check' (preverjanje dejstev) brez političnega navijaštva, moramo ločiti nominalne številke od realnih (prilagojenih za inflacijo) ter ločiti bruto od neto (razpoložljiv dohodek),« pojasnjuje ekonomist dr. Rok Spruk z ljubljanske ekonomske fakultete.
Uradne številke Statističnega urada RS (Surs) za obdobje od maja 2022 do septembra 2025 res kažejo, da se je povprečna bruto plača v tem obdobju nominalno povečala za 26 odstotkov.
Dr. Spruk je ob uporabi harmoniziranega indeksa potrošniških cen (ki meri spremembo cene košarice blaga in storitev za povprečno gospodinjstvo ter omogoča primerjavo inflacije z drugimi državami EU) izračunal, da se je v istem obdobju inflacija kumulativno povečala za 13,9 odstotka.
Realna bruto plača, »očiščena« inflacije, torej kupna moč bruto plače, se je tako povečala za približno 10,7 odstotka – manj, kot kaže nominalna rast. Toda za razumevanje kupne moči je pomembnejši neto znesek.
Po podatkih Sursa je za pravne osebe povprečna neto plača maja 2022 znašala 1297 evra, septembra 2025 pa 1573 evra, kar je nominalno 21,2 odstotka več, realno pa 6,5 odstotka. Neto je torej rasel počasneje kot bruto.
Primerjava med stopnjo rasti neto in bruto plače v obeh obdobjih namreč kaže, da se je odstotek neto plače v bruto nekoliko zmanjšal, saj se je delež davkov in prispevkov povečal. Ali povedano drugače: obdavčitev in prispevki so upočasnili rast dejanskega dohodka.
Pod črto: kupna moč povprečne neto plače se je povečala, vendar bistveno manj, kot bi sklepali iz nominalnega bruto zneska na plakatu.
Statistična manipulacija konteksta
Čeprav je trditev Svobode o višji povprečni bruto plači številčno pravilna, je, kot opozarja dr. Spruk, zavajajoča kot sporočilo o življenjskem standardu, ker, prvič, uporablja bruto kategorijo (ne govori o razpoložljivem dohodku), drugič, uporablja nominalne evre (brez inflacije), in, tretjič, govori o povprečju, ki je občutljivo na strukturo zaposlenih (kdo je zaposlen, v katerih panogah, javni/zasebni sektor, nadure, bonusi itd.). »Resna trditev o 'živimo bolje' se presoja na podlagi realnega neto dohodka (in še bolje na podlagi mediane), ne na podlagi nominalne povprečne bruto številke na plakatu. Ko politika izbere ravno tisto metriko, ki zveni največ, ter izpusti inflacijo in neto, gre za učbeniški primer statistične manipulacije konteksta. To morda deluje kot piar, a je za javno razpravo neodgovorno.«
Da ob upoštevanju davčno-prispevčnega sistema bruto številka ni najboljši dokaz blaginje, kaže tudi primerjava z nekaterimi drugimi državami. Analiza obdavčitev plač v sosednjih državah, ki so jo opravili na Financah, je pokazala, da je najcenejša Hrvaška, najmanj iz bruto plače dobi Slovenec, stroški za delodajalce pa so najvišji v Italiji. »V Sloveniji pogorimo na celi črti v vseh plačnih razredih in med vsemi primerjanimi državami. Pri najnižjih plačah imajo največ neto izkupička v Italiji, sledi Avstrija in nato Hrvaška. Pri nekoliko višjih in tudi precej nadpovprečnih plačah pa gre najbolje Hrvatom,« so izračunali.
K rasti povprečne bruto plače so po analizah v zadnjem obdobju torej prispevali tako višja davčna obremenitev dela kot inflacijski pritiski in pomanjkanje delovne sile, pa tudi rast minimalne plače in plač v javnem sektorju, bistveno manj pa produktivnost.
Za komentar oglaševalske kampanje smo prosili tudi stranko Svoboda, kjer zavračajo očitke o zavajanju. »Plakat temelji na uradnih podatkih Statističnega urada RS. Višje plače so dejstvo in dokaz, da usmeritev aktualne vlade daje rezultate za ljudi. Očitek, da gre zgolj za 'navidezno rast', ne drži. Po podatkih Sursa rast plač presega inflacijo, kar pomeni, da ljudje realno zaslužijo več. Po umiritvi cen se kupna moč zaposlenih ponovno krepi. Ali ljudje danes živimo bolje? Da,« so ocenili.