Ena priteče izpod Rovtarskega hribovja na meji med alpskim in kraškim svetom ter teče po mehki zaobljeni pokrajini in široki dolini, kjer je našel navdih tudi Ivan Tavčar. Druga je stisnjena med strma alpska pobočja in je v svojem zgornjem toku prava gorska pobalinka, ko priteče iz Zgornje Sorice na 900 metrih nadmorske višine v dolino. Prva je precej daljša in tudi večje porečje ima, 43 kilometrov in 350 višinskih metrov prepotuje do Škofje Loke, druga jih nabere le 31, a zato premaga 575 višinskih metrov. Ni čudno, da je prva bolj umirjena in toplejša, druga pa nekoliko bolj deroča in hladnejša. Ime sta dobili po dolinah, ki sta ju izoblikovali, zaznamovali in jima omogočili življenje. Poljanska Sora in Selška Sora, Poljanščica in Selščica, kot ju krajše in nekoliko ljubkovalno imenujejo domačini.
V Škofji Loki, mestu ob vodi, kraju, ki nosi vodo v svojem imenu in ki opredeljuje njen značaj, kakor je zapisal župan mesta Tine Radinja v zborniku Vodni viri Škofjeloškega, se Poljanščica in Selščica na prav posebnem mestu, to je na Sotočju, združita v eno samo Soro in od tam nadaljujeta do Medvod, kjer se Sora izlije v Savo.
A čeprav gre za različni reki, ki tečeta po dveh različnih dolinah, se zdi, da so tu v Škofji Loki obe vzeli za enako svoji in da nobena ni bolj pohlevna od druge. Ko se namreč utrga oblak, ne prizanaša ne Poljanska ne Selška Sora, obe z velikansko silo prihrumita do Loke. Takrat Poljanščica in Selščica izgubita svoj ljubkovalni prizvok.
Somerfrišerji v toplicah
»Sora kot reka je omenjena že v prvih darilnih listinah v 10. stoletju, ko je nemški cesar Oton II. podaril freisinškemu škofu Abrahamu obsežno ozemlje na Loškem. Omenjena je opisno in krajevno, na primer kraji ob Selški Sori, desni breg Poljanske Sore. Na tak način so takrat identificirali, kaj vse bo dobil freisinški škof,« je povedala zgodovinarka in kustosinja v Loškem muzeju Biljana Ristić.
Sora (pod tem imenom sta mišljeni obe Sori) je bila v prvi vrsti pomembna predvsem kot vodna sila, ki so jo izkoriščali prebivalci za številne dejavnosti in obrti. Za mline, žage, kovačije, plavljenje lesa in seveda fužinarstvo, ki se je zaradi dobrih naravnih danosti razvilo v Selški dolini in tudi na Loškem. Nad izkoriščanjem vodne sile so imeli dolga stoletja roko freisinški škofje, vse dokler ni bilo loško gospostvo podržavljeno. Takrat je nadzor nad vodno silo prevzela avstrijska monarhija, ki je zelo natančno vodila register oziroma vodno knjigo obratov, ki so izkoriščali vodno silo.
A ne le obrti in kasneje industrija, ki je bila prav tako vezana na vodo – mimogrede, v Škofji Loki je prav zaradi Sore kot v enem prvih mest pri nas zasvetila električna žarnica – Sori sta od nekdaj predstavljali prostor družabnosti in na Loškem tudi središče turizma. Ta se je začel s kopališči razvijati predvsem v drugi polovici 19. stoletja.
Sprva so meščani postavljali mala zasebna kopališča. »Zanimivo pa je, da so jih najprej postavili na Selški Sori, ki je malce hladnejša od Poljanske. Veliko gostiln je tudi ponujalo prenočišča za turiste, ki so jim rekli 'somerfrišerji'. Toda leta 1873 so Ločani ustanovili Škofjeloško kopališko družbo in ob Selški Sori v Vincarjah postavili zaprto javno kopališče z lesenimi kadmi, kjer je bila ogrevana voda. To so bile tako imenovane toplice, poleg pa paviljon, kjer je igrala godba. Kasneje so ustanovili Olepševalno društvo, ki se je ukvarjalo tudi z urejanjem okolice in sprehajalnih poti. Ob Selški Sori so leta 1899 zgradili novo kopališče, ki je bilo ločeno za ženske in moške. Takih 'toplic' je bilo še in še, Ločani so jih gradili tudi po prvi svetovni vojni, danes pa je najbolj znano kopališče ob Poljanski Sori v Puštalu, ki so ga zgradili v 50. letih 20. stoletja in tja postavili celo tobogan. Odnesle so ga poplave v 60. letih,« je o zgodovini kopališč spregovorila Biljana Ristić.
Šum reke
Poplave pa so tiste, s katerimi ljudje ob Sorah živijo, tako kot živijo s šumom reke, ki je zapisan v njihovih genih in brez katerega ne morejo zaspati. Če se danes sprehodite po Škofji Loki, boste na številnih zidovih hiš videli oznake z letnicama 1926 in 2023, ki opominjata na višino stoletnih vod, ki so prizadele mesto. Obakrat so odnesle tudi Hudičevo brv, znamenito vez med Loko in Puštalom, pod katero Poljanska Sora buči in izpodkopava tolmune, v katere skačejo mladinci tudi te dni in kamor se hodijo drstit sulci.
Na tem idiličnem koščku loškega ozemlja živi Janez Ferlan, med domačini dobro poznan gostinec in umetnik, ki je zamenjal slikarski atelje za atelje kuhinje Pr' Pepet. V hiši, kjer živi, je bil nekdaj mlin, ki še danes krasi njegovo hišo. »Tu spodaj je potekala raka,« pokaže na njene vidne ostanke, »bila je žaga in naprej kovačija. To območje je bilo že pred prvo svetovno vojno nekakšna 'industrijska' cona. Ženin praded Pepe je imel tu posest in furmansko gostilno, ki je slovela po jetrcih in dobrem vinu,« razloži.
Toda to blagostanje, ta mir in hlad, ki ga je voda dala ljudem, jim je občasno tudi vzela. Janez Ferlan pokaže nepredstavljivo višino vode, ki je lani drla v njegovo hišo. »Tu ob Sori je strah, da kaj poplavi, vedno prisoten. Toda idejo imam, da bi naredil novo hišo na pilotih, ki bi bila dvignjena, tako kot so jih imeli nekdaj koliščarji na Barju. Taka hiša bi bila protipoplavna, še vedno bi bil ob vodi, a obenem na suhem,« je jasen.
Zaveda se namreč, da vlaganje v obstoječo hišo nima pomena, zadnje leto živita z ženo le v zgornjem nadstropju, kjer hranita vse, česar jima Sora ni odplaknila. »Odplaknila je veliko – šare, a tudi nekaj dragocenosti,« pomisli.
Pogled na reko pa ne glede na vse ostaja lep, njen šum ob Puštalskem jezu čaroben in spomini na otroštvo, povezano z vodo, živi.
»Ko sem bil najstnik, smo šli enkrat s prijatelji s tovornjakarskimi gumami v Poljane in potem smo veslali vse do Škofje Loke. Kakšno doživetje je bilo to, čeprav smo bolj hodili, kot se vozili, ker je bila voda prenizka,« se spomni.
Na drugi strani porušene Hudičeve brvi v Puštalu, tik ob Šturmovi skali, od koder najdrznejši skačejo v vodo, s pogledom na Puštalsko kopališče in jez že vse življenje živi Matjaž Ovsenek, in sicer v Starmanovi hiši s častitljivo letnico 1790. Matjaž pozna Soro do potankosti, pozna njene tolmune, v katerih so se otroci lovili in skrivali, pozna njeno obnašanje in njene zvoke. Zato ga tudi žalosti, da nihče nič ne vpraša domačinov, kako se reka obnaša, ko se izdelujejo protipoplavne rešitve.
Tudi v Puštalu so poplav navajeni. Vedno je bila kakšna, ki je Ovsenkovim zalila klet, toda da bo Sora kdaj pridrvela v samo hišo, si niti Matjaž Ovsenek ni mogel misliti, čeprav mu je stari oče menda govoril, da bo doživel še stoletno vodo.
»Leta 1926 je prišla voda v hišo in lani,« doda. A čeprav se je življenje njegove družine po enem letu malce umirilo, tudi poškodovane dele hiše so sanirali, se posledice kažejo še zdaj, saj jim je začelo zaradi vlage napihovati parket v dnevni sobi. »Stara hiša je,« skomigne.
Toda ko odmisli poplave, je življenje ob vodi prijetno, kajpada. Ni komarjev, ker je reka deroča, zvečer prijetno piha, nikoli ni vroče in tudi on, tako kot Janez Ferlan na drugi strani, se je navadil njenega šuma. »Kamor koli greš, imaš prvo noč težavo zaspati,« iskreno pove.
Puštalsko kopališče je njegovo domače kopališče in je bilo njegov igralni prostor. Kot otrok sploh ni hotel na morje, tu je imel namreč vse, morje in hribe. Na tej reki je doživel vrsto izkušenj, se naučil plavati, skakati v vodo, veslati, a tudi, kako je skoraj utoniti ali zmrzniti.
»V pene, kot rečemo, smo skakali tako na glavo kot noge. Voda je tam globoka, a so se dogajale tudi nesreče, če reke in njenih skal nisi poznal. Tudi lovili smo se, se skrivali med skalami in če si znal dolgo zdržati pod vodo in si vedel, kam odplavati, te nihče ni našel,« se Matjaž Ovsenek spominja otroški dni.
Večerni skok
V soteski na Selški Sori, le streljaj iz Škofje Loke, Bojan Sovinc, gospodar ribiške družine Sora, še vedno najde svoj mir. Reka je tod, čeravno prav tako spremenjena od poplav, ohranila nekaj svoje divje narave. »Rane so tu že malo skrite,« pripomni.
Poplave, segrevanje vode, sekanje obrežne vegetacije, vse to spreminja Sori in zmanjšuje življenje v njiju. Ribji stalež je zaradi vsega tega danes slab, avtohtonih vrst rib, kot sta lipan in potočna postrv, pa je že tako malo, da jih ribiči ne smejo več loviti.
»Ti dve vrsti sta izrazito podvrženi spremembam temperature. Merilni postaji imamo na Poljanski Sori v Zmincu, na Selški pa v Veštru. Na današnji dan je razlike med obema rekama komaj pol stopinje Celzije, Poljanska ima na primer 22 stopinj. Včasih pa razlika variira tudi za dve stopinji. Ko se zrak segreje na 35 stopinj, ima Poljanska Sora tudi 25 stopinj,« opomni Bojan Sovinc.
Tudi on ima na Soro še vedno lepe spomine. Na prve ribiške dni, ko je z bratom in prijateljem hodil kar tri dni lovit neko ribo in jo potem ujel na roke, kajpada, na vonj reke, ki ga je imela. »Kakšen je bil ta vonj? Zame čaroben,« malce zasanjano odvrne. »Veste, nekoč je bilo na vodi res veliko žuželk in ribiči smo hodili lovit pod večer, temu smo rekli večerni skok. Kajti postrv se intenzivno hrani zgodaj zjutraj in pod večer. Večerni skok je bil tisti, ko je voda kar vrela, tako bogat stalež je bil. Tega ni več.«
Na Sotočju, kraju, ki ga Ločani nosijo v srcu, kjer imajo v nekdanjem mlinu prostore tako lovci kot ribiči, kjer domujejo taborniki in kjer se Selška in Poljanska Sora združita v eno samo Soro, lahko še vedno opazujemo podusti, ki se hodijo sem drstit iz Save. Ta prostor je posebno pomirjajoč.
Toda Sotočje ima v sebi tudi veliko simbolike in kar nekaj zgodb je povezanih z njim. Gotovo je najbolj znana Agatina preizkušnja čarovništva iz Visoške kronike Ivana Tavčarja, ko jo je iz vode rešil Jurij. Ta dogodek in njuno ljubezen je kipar Tone Logonder vdahnil v kip, ki stoji pred loško Namo.
