Biti predsednik vrhovnega upravljalskega telesa RTV Slovenija pomeni ta trenutek sedeti na enem bolj vročih stolčkov v državi. Goran Forbici, dolgoletni direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS, na vprašanje, kako gleda na pritiske, ki se zgrinjajo nanj in na programski svet, odgovori z zavidljivo stoičnostjo, češ da človeka, ki živi v Sloveniji in ki zna gledati okoli sebe, manevri članov in simpatizerjev stranke s Trstenjakove ne bi smeli presenetiti. Ob dejstvu, da nekdanji premier Janez Janša na twitterju piše predsednici evropske komisije von der Leynovi in ga označuje za skrajnega levičarja in ljubitelja Josipa Broza Tita, kar so pograbili tudi privrženci in mediji iz orbite SDS, komentira, da se mu zdi zadeva simpatična. »Vedno me navdušuje, ko me malikovalci slovenskega polboga obtožujejo malikovalstva.«

Da ga manevri desnih populistov ne bodo zlahka zamajali, je dal vedeti tudi s tem, kako umirjeno je kljub zapletom vodil prve seje, ki so jih v čast novega sveta RTVS s spremembo programske sheme drugega programa TV Slovenija predvajali v živo. Štajerec, rojen v Mariboru, ki je do osemnajstega leta živel v Strnišču, odtlej pa živi v Ljubljani, na vprašanje, zakaj se je odločil kandidirati, prizna, da do pobude kolegov za to ni imel posebnih ambicij. »Sprva sem bil nekoliko skeptičen, a me je nato Katarina Bervar Sternad iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic izzvala, kako vedno govorim, da če hočeš kaj spremeniti, se moraš aktivirati.« Ob tem ne skriva, da je z odločitvijo zakorakal na relativno neznan teren, a pristavi, da je zadnja leta pozorno spremljal dogajanje na RTVS, zaradi česar je sodeloval najprej pri iskanju zakonskih rešitev in nato v referendumski kampanji.

Ko gre za cilje, je študiozen in vztrajen

Forbici je sproščen in razgledan sogovornik. Pri zadnjem verjetno pomaga, da je ljubitelj knjig, po lastni oceni jih je zbral že več kot dvajset tisoč. Da je »hrček«, kot se izrazi, zbira namreč vse od slik do pisane keramike, ima sicer po očetu. V pogovoru pa v oči pade še nekaj drugega – na položaju, za katerega se nihče ni grebel, deluje sumljivo samozavestno. Veronike Vodlan, ki ga pozna že petnajst let, odkar je leta 2008 na CNVOS prišla le nekaj mesecev za njim, zdaj pa tam opravlja delo projektne svetovalke, to ne preseneča. Izpostavi, da Forbici gotovo ne pozna detajlov delovanja RTVS, a da je to ne skrbi, saj da je glede ciljev študiozen in vztrajen. »Je oseba, ki ve, kaj ve in česa ne ve, in kadar česa ne ve, se o tem pozanima in pridobi informacije. Kolikor ga poznam, sem prepričana, da se bo zakopal v vse možne dokumente in na tem gradil odločitve.« Kot nadrejenega ga Vodlanova opiše kot človeka, ki ni mikromenedžer, ki daje sodelavcem svobodo, a tudi zna dati jasno vedeti, ko z rezultatom ni zadovoljen. Kot tisto, kar bi znalo biti ključno pri njegovi novi vlogi, pa poudari njegovo sposobnost usklajevati različne interese.

To veščino je pilil na področju nevladnih organizacij, kjer deluje že od leta 2002, ko je tudi zaključil študij filozofije in zgodovine. Filozofske korenine se čutijo v njegovih podaljšanih replikah; sam se glede tega rad pošali, da je človek kratkih uvodov v sedmih delih. Potem ko je bil od leta 2003 do 2007 član programskega odbora Mirovnega inštituta, leta 2004 pa tudi koordinator Delavsko-punkerske univerze, je potrkal na vrata krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS, kjer je od leta 2011 direktor. Na nov razpis za direktorja, ki se izteče 15. junija, se namerava prijaviti. Vzporedno vseskozi sodeluje tudi z različnimi evropskimi institucijami. V intervjuju za Delo je leta 2016 glede narave svojega dela dejal, da je civilna družba vedno odslikavala družbo, da imamo v nevladnih organizacijah tako progresivce kot konservativce, radikalce in zmerneže, in da je iskanje skupnega interesa izjemno zahtevno.

Da mu je to doslej dobro uspevalo in da je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju nevladnega sektorja, poznavalci področja prikimajo brez izjeme. Je soavtor smernic in priročnika o vključevanju javnosti, ki ju je leta 2015 pripravilo ministrstvo za javno upravo, na zakonodajnem področju pa je med drugim soavtor zakona o nevladnih organizacijah. Generalni tajnik Karitasa Peter Tomažič poudari, da je bila z zakonom upoštevana tudi dejavnost verskih skupnosti in da njegov velik prispevek vidi pri skladu za namenitev dela dohodnine, kar nevladnikom daje možnost profesionalizacije. Kot izrazitega profesionalca vidi tudi Forbicija. Da vedno postavi skupno dobro pred parcialne interese, pa pove generalna sekretarka Rdečega križa Slovenije Cvetka Tomin. »Pri njem zelo spoštujem zanesljivost, analitičnost in kulturo dialoga, pri čemer pa je lahko tudi zelo trd pogajalec, ki zna sogovornikom nastaviti kritično ogledalo.«

Kritike na njegov račun težko najdemo

Od ljudi, s katerimi smo govorili, smo le stežka izvabili kako resnejšo kritiko Forbicija. Še največ skepse gre na račun njegovega javnega izpostavljanja in komentiranja političnega dogajanja. Njegovi tesnejši sodelavci so sicer poudarili, da zna biti s kritiko direkten tudi interno, namignili pa so tudi, da menda ni izvrsten atlet. Ko smo mu to povedali, je sprva protestiral, nato pa priznal, da je ob srečanju z nekdanjim kajakašem Andražem Vehovarjem, s katerim po novem sedita v svetu RTVS, spoznal, da obstajajo še bolj atletski ljudje, kot je sam. Ko ga soočimo z vprašanjem, ali je z izjemo atleticizma res človek brez napak, pa odvrne »bognedaj«. »Imam jih vsaj toliko kot vsi drugi, če ne še kakšno več. Rad rečem, da ni človeka brez predsodkov, pomembno pa je, da se človek tega zaveda in da zna to reflektirati in korigirati.« Sposobnost samorefleksije, ki je njegovim sedanjim kritikom španska vas, je v kratkem času, odkar ga je spoznal, pri njem prepoznal tudi predstavnik zaposlenih v novem svetu RTVS Luka Zebec, ki kot pomembno ocenjuje, da je Forbici po doslej videnem pripravljen poslušati druga mnenja, ob tem pa tudi spremeniti svojega.

Veščine vodenja so v situaciji trenutne napetosti na pomembni preizkušnji, sploh dokler se ne konstituirajo novi organi, saj vodstvo v odhodu po notranjih informacijah nadaljuje s škodljivimi potezami. Na mizi sveta so nakopičena kompleksna vprašanja, na kratki rok pa od Forbicija in sveta naši sogovorniki pričakujejo predvsem pomiritev nevzdržnega stanja. V repliki, kaj pričakuje od sebe in ostalih svetnikov, Forbici sicer ne pušča dvoma, kaj je treba storiti. »Prvič, za velik uspeh bi štel, če se v roku enega leta s svetom ne bi ukvarjal nihče več, saj je v uspešnih organizacijah nevidnost tovrstnih teles znak dobrega delovanja. Drugič, treba je sestaviti vodstvo, ki bo zagotovilo, da bo ta hiša spet sinonim za novinarsko in uredniško avtonomijo, dobro delovno okolje ter vrhunski program. In tretjič, svet se mora strogo držati svojih pooblastil in omejitev. Blatenje novinarjev in izražanje tega, kaj se od njih pričakuje, ki se je skozi leta pojavljalo ne glede na politično opcijo, se mora dokončno posloviti.«