Sanja Ajanović Hovnik pravi, da je bila v otroštvu izrazito introvertirana, obenem ji je kopičenje znanja veliko pomenilo in je vedno hotela biti med prvimi, med najboljšimi v razredu. »Danes je moja samozavest bolj izrazita na strokovnem področju, manj v javnem nastopanju. Tu sem še vedno nesamozavestna, kar se mi marsikdaj pozna,« februarja razkrije v intervjuju za Dnevnikov Objektiv.

Ljubljančanka po srednji šoli menja več priložnostnih zaposlitev, dela v trženju in bančništvu. Uradni življenjepis Sanje Ajanović Hovnik se prične šele v letu 2008, ko se na pobudo sošolke in prijateljice, ki je bila s Pozitivno Slovenijo izvoljena v državni zbor, včlani v stranko Zorana Jankovića in se zaposli v službi državnega zbora. V tistem času se vpiše na fakulteto za upravo in pri 33 konča visokošolski strokovni študijski program Uprava prva stopnja. Diplomsko delo spiše na temo obdelave računa v državnem zboru. Pet let kasneje konča še drugostopenjski študij in z analizo modelov prenosa terjatev bank na družbo za upravljanje terjatev postane magistrica upravnih ved. Zdaj je doktorska kandidatka s področja ekonomike nacionalnih delovno-socialnih politik.

Vzpon in razhod z Alenko Bratušek

Po razpadu Pozitivne Slovenije se včlani v Stranko Alenke Bratušek, kjer je med letoma 2015 in 2018 sekretarka poslanske skupine. Strankarska izkaznica ji odpre številna vrata v državnem aparatu. Nekaj časa dela na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja (tam je zaposlen tudi njen soprog Danilo Hovnik). Nato se prezaposli na urad zagovornika načela enakosti, ki ga takrat vodi njen strankarski sopotnik Miha Lobnik. V času Šarčeve vlade postane direktorica vladne službe za razvoj in kohezijsko politiko. Na teh funkcijah od nadrejenih prejema odlične ocene, medijsko pa je povsem nevidna.

Leta 2020 se politično razide z Alenko Bratušek. Danes je s svojo nekdanjo delodajalko formalno enakovredna, obe sta ministrici v vladi Roberta Goloba. Dnevnikovo vprašanje, kakšen je občutek, ko pride do takšne spremembe razmerja moči, ji izvabi širok nasmešek. Ne zmore skriti, da takšen preobrat doživlja kot osebno zmago. »Imava korekten odnos,« pa je diplomatska v odgovoru. »Politično sva se razšli okoli leta 2020, ampak to je bilo izključno med nama. Pravzaprav se zelo dobro poznava, če kar koli.«

Februarski intervju za Objektiv opravi sama, pomoči svetovalk za stike z mediji ne potrebuje. Na štiri oči je sproščena sogovornica. Je samozavestna, a ne deluje vzvišeno. Sindikalni pogajalci ji priznavajo, da se hitro uči in da je spretna pogajalka. Retorična merjenja moči so ji izziv, eden izmed njenih taktičnih manevrov je neumorno ponavljanje istih argumentov, poroča Večer. Če ji tako narekujejo politični interesi, zna biti hladnokrvna, brezčutna.

Roberta Goloba spozna v obdobju Pozitivne Slovenije. Večer je poročal, da mu je lani samoiniciativno ponudila svoje znanje, ker je ocenila, da smo kot družba prišli do točke preloma in je vprašanje, ali se bomo vrnili na pot razvoja ali bomo nadaljevali brez vizije. Z Golobom splete tesen, prijateljski odnos. Postane soustanoviteljica Gibanja Svoboda, je soavtorica njegovega programa in koalicijske pogodbe. Uvrščena je v krog najtesnejših zaupnic predsednika vlade. Do njega naj bi imela neoviran dostop.

Ko mora vlado zapustiti Tatjana Bobnar, začasno vskoči kot ministrica za notranje zadeve. Ko se Golob politično osmeši s ponudbo 600-evrskega dodatka zaposlenim v pravosodju, svojega predsednika zaščiti s trditvijo, da je to bil njen predlog. Vztrajno zagovarja sporen dodatek, četudi ga ni mogoče zakonito izplačati. Prejšnji teden vendarle sporoči, da posebnega zakona za izplačilo dodatka ne bo.

Prevzela je najtežji možni projekt

V vladi prevzame odgovornost za izvedbo morebiti najtežjega projekta v javnem sektorju, reforme plačnega sistema. Maja lani, na predstavitvi pred matičnim parlamentarnim odborom, napove, da bodo pogajanja potekala z vsemi sindikati in izključno preko ministrstva za javno upravo. Obljubo jeseni požre in dopusti ločena pogajanja. Tudi njena pogajalska izhodišča niso trdna. Najprej sindikate vznemiri z napovedjo zamrznitve napredovanj in delovne uspešnosti. Zamisel zatem umakne, a jo po mesecu dni zopet vrne na pogajalsko mizo.

Najkasneje do 15. marca bi morala sindikalnim pogajalcem postati vladni predlog zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Dogovora ne izpolni. Časovno stisko izkoristi za protinapad. Napove, da bodo plačna nesorazmerja odpravljena le pod pogojem, da bodo sočasno dogovorjeni tudi vsi elementi plačne reforme. Vlada je po njenih besedah sprejela načelo, da »dokler ni izpogajano vse, ni izpogajano nič«.

Sindikaliste njene napovedi presenetijo. V ponedeljek najprej nameravajo razčistiti, kaj jim vlada sploh predlaga. »Šele potem bomo staknili glave in se do teh izhodišč tudi v celoti opredelili, kajti pred tem nima smisla ugibati, kaj je pesnik želel povedati, pa se lahko pri tem tudi motimo,« je slikovit predsednik konfederacije Branimir Štukelj.

Ozadje manevra ministrice je predvidljivo: za zamude in morebiten propad dogovora ne bo odgovorna ministrica, temveč neusklajeni sindikalni apetiti. »Zaradi ene ozke skupine, s katero se ne bi mogli dogovoriti o nečem, lahko ves sistem čaka na uveljavitev in do njega pride tudi ob svetem nikoli,« zato že svari Štukelj. Ministrica je sočasno optimistična. »Časovno je napeto, a če bo interes na obeh straneh, je roke mogoče uloviti,« pravi.

Igra ministrice na vse ali nič najbolj preseneti (zobo)zdravstveni sindikat Fides. Ta je januarja z njo sklenil ločen sporazum, na podlagi katerega mora vlada do 1. aprila oblikovati ločen plačni zdravstveni steber in ga do konca vložiti v zakonodajni postopek. Zdaj se je Fides nenadoma znašel v položaju, ko se bo moral usklajevati tudi z vsemi drugimi sindikati. Ministrica se sicer zaveda, da se bodo zato zavlekla pogajanja, vendar »en teden ali dva tedna (zamude op. p.) ne bosta igrala bistvene vloge«, če bodo pogajanja tekla v pravo smer. Fides ne bo čakal. Če dogovora do 1. aprila ne bo, napovedujejo splošno stavko.

Morebiten propad reforme plačnega sistema in posledični stavkovni val ne bi zapečatil zgolj politične usode Sanje Ajanović Hovnik, pri takšnem razpletu bi celotna vlada doživela rušilni potres.

Zato toliko bolj preseneča, da si ministrica v teh kritičnih mesecih odpira novo fronto. Predlagani reorganizaciji upravnih enot je sprva javno nasprotovala županja Ptuja Nuška Gajšek iz vrst SD, sledila je nepričakovano ostra kritika koalicijskih partnerjev Socialnih demokratov, ki pravijo, da so napovedane spremembe nesprejemljive. Topove kritike v Sanjo Ajanović Hovnik zatem usmeri še opozicija.

Ministrica trmasto brani predlagano reorganizacijo. Poudarja, da se z njo ne bo zmanjšala dostopnost storitev za prebivalstvo in da upravnih enot ne ukinja.

Kritikov ne prepriča.