Sodelujoči so v izmenjavi različnih pogledov postavili diagnozo našega zdravstva in v jedro razprave postavili dostopnost pacientov do zdravnikov. Vzporedno so v razmislekih izpostavili že znane težave, o katerih se v zdravstvu pogovarjamo že leta, če ne desetletja: o pomembnosti dobrega upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, kjer za razliko od zasebnih ustanov zdravstveni delavci še vedno prevečkrat delajo v premalo stimulativnem delovnem in preslabo finančno nagrajenem okolju, kreiranja zdravstvenih politik z ukrepi, ki ne temeljijo na podatkih in analizah, nujni uvedbi spremljanja podatkov o delu zaposlenih in kakovosti njihovega dela, o razdeljevanju zdravstvenega denarja in sistemu koncesij, interventnem zakonu, ki je med sindikati dvignil kar nekaj prahu ter področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Dostopnost do zdravstvenih storitev v Sloveniji pod povprečjem EU
Med razpravo so kaj hitro poniknile spodbudne uvodne besede moderatorke pogovora Anje Kopač, ki je izpostavila, kako po primerjalnih študijah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) slovensko zdravstvo ni slabo. Na več področjih (na primer, stopnji petletnega preživetja bolnikov s pogostimi oblikami raka) dosega nadpovprečne rezultate. Pri več drugih kriterijih, med drugim tudi pri dostopnosti do zdravstvenih storitev, pa se Slovenija uvršča pod povprečje Evropske unije: po podatkih organizacije OECD je v predcovidnem letu 2019 o neizpolnjenih potrebah v medicinski oskrbi poročalo 2,9 odstotkov prebivalcev Slovenije, medtem ko takšno oceno danes podaja 4,7 odstotkov ljudi. Nič kaj spodbudni niso niti oktobrski podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in 137.480 osebami, ki čakajo na zdravstvene storitve nad dopustno dobo oziroma 15.000 več v primerjavi z lanskim oktobrom.
Brecelj: Bolniki umirajo v čakalnih vrstah
Najbolj izrabljeni frazi v zdravstvu sta še vedno izničenje korupcije in postavitev pacienta v središče, je uvodoma ugotavljal Erik Brecelj, ki od januarja letos vodi Golobov strateški svet za zdravstvo. V našem zdravstvu številk ne poznamo, pacienti in napotnice se kopičijo, kar pomeni, da ne vemo, kje smo, koliko ljudi išče zdravnika in kako kakovostne zdravstvene obravnave so bolniki deležni. Zaradi pomanjkanja podatkov se le na pamet pogovarjamo tudi o glavarinskih količnikih in (pre)obremenjenosti zdravnikov ter zdravstvenega osebja. Urejeni sistemi potrebujejo številke, naš zdravstveni sistem pa številk in natančnih analiz nima, je jasen Brecelj. Ob tem spomni na že 20 let dolgo odisejado ustanavljanja agencije za kakovost, ki bi jo lahko ustanovili v tednu dni. »Vsi ponavljamo, da smo za bolnika, ampak v resnici, bodimo pošteni, nihče noče sprememb,« je ost kritike uprl tudi v smer kolegov. Kaj je posledica naštetega? Zdravstvo, v katerem bolniki niso postavljeni v središče, ampak umirajo v čakalnih vrstah, namesto podatkov, ki bi pomagale pri urejanju razmer v zdravstvu, pa imamo že trideset let kaos. Ne denar, ampak kaos, ki vlada v našem sistemu, je tudi razlog za zdravniške odhode v tujino, še ocenjuje Brecelj. Zdravstvo ostaja ujeto v kremplje paradržave, ki deluje mimo ministrstva, in na položaje v ključnih ustanovah nastavlja nesposobne direktorje.
Bitenc: veliko anomalij bi se dalo hitro rešiti
Za človeka, ki je na smrt bolan, bo v primernem času deležen vrhunskega zdravljenja, medtem ko po oceni Marka Bitenca vse ostalo »škripa«. »Zame javno zdravstvo ne more biti niti levo niti desno, ampak je samo javno zdravstvo.« Zdravstvena zakonodaja ni sledila duhu časa in sega v čas po osamosvojitvi. Bitenc trdi, da bi brez bistvene spremembe obstoječe zakonodaje in le z ukrepi, zapisanimi na eni strani A4 papirja, lahko veliko anomalij zdravstvenega sistema kratkoročno odpravili. Edina privatizacija v zdravstvu se dogaja, ko mora že zavarovana oseba za potrebno zdravstveno storitev plačati iz svojega žepa, saj do nje v javnem zdravstvu ne pride pravočasno.
Po oceni družinske zdravnice Vlatke Rokvić obstoječi sistem ni prijazen ne do zdravnika ne do bolnika. Opozarja, da zdravniki izgorevajo, ker «zaradi velike posvečenosti pacientu in prevelikega dela nimajo časa skrbeti za svoje zdravje«. Veljalo bi razmisliti tudi o izobraževalnem sistemu in veljavnih omejitvah pri vpisu na medicinsko fakulteto vsem.
