V burnih razpravah o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je bila njegova dejanska vsebina pogosto v ozadju. Pregledali smo, kaj v resnici predvideva. Ali posameznik izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravice, bi tehtalo več strokovnjakov, pacient pa bi si lahko kadarkoli premislil. Pravico bi lahko kasneje vnovič uveljavljal.
1.Kdo bi dobil pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?
Prvi pogoj za uveljavljanje pravice, ki ga navaja zakon, je doživljanje neznosnega trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja. Trpljenje mora biti v takem primeru po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, ko je zdravljenje že izčrpano in ni utemeljenega pričakovanja ozdravitve oziroma izboljšanja zdravja. Drugi pogoj je, da je posameznik podal informirano odločitev o uveljavljanju pravice do prostovoljnega končanja življenja, tretji pa, da je vlogo za uveljavljanje pravice podal na način, ki ga določa zakon. Zakon izrecno dodaja, da pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni mogoče uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni. Predvideva tudi, da je pacient že dopolnil 18. leto starosti, je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in je slovenski državljan ali pa ima tu stalno prebivališče. Informirano odločitev, ki jo zahteva, zakon opisuje ko resnično, izrecno, nedvoumno in nepogojno voljo pacienta glede uveljavljanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Del take odločitve je pacientova izjava, da pozna in razume druge možnosti za lajšanje trpljenja, kot so podporno zdravljenje v bolnišnici, na domu ali pri za to specializiranih izvajalcih ter protibolečinska in druga terapija za lajšanje bolečine in trpljenja.
2.Kako bi posameznik pravico uveljavljal?
Postopek se začne z ustno napovedjo zahtevka za uveljavljanje pravice do prostovoljnega končanja življenja, je predvidel zakon. Lečeči zdravnik bi ga moral nemudoma zapisati v zdravstveno dokumentacijo, pacient pa bi na zapis svoje ustne napovedi dodal svoj podpis. Lečeči zdravnik, ki je posameznikov izbrani osebni zdravnik ali pa zdravnik na sekundarni ali terciarni ravni zdravstva, bi pacienta seznanil s pričakovanim razvojem njegove bolezni ali okvare zdravja in tudi z drugimi možnostmi za lajšanje trpljenja. Preveriti bi moral, ali je pacient svojo odločitev o napovedi zahtevka sprejel po lastni volji, seznanil bi ga tudi s tem, da si na katerikoli točki lahko premisli in odstopi od uveljavljanja pravice. Lečeči zdravnik bi moral pogovor s pacientom opraviti še enkrat po prvi napovedi zahtevka.
Če bi pacient tudi po drugem pogovoru vztrajal pri napovedanem zahtevku za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, bi vlogo podal na obrazcu. Lečeči zdravnik bi jo skupaj z mnenjem, ali pacient izpolnjuje potrebne pogoje, posredoval komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Ta bi določila neodvisnega zdravnika, strokovnjaka za pacientovo zdravstveno stanje, ki bi podal mnenje o izpolnjevanju pogojev. Komisija bi določila tudi psihiatra, ki bi podal oceno o posameznikovi sposobnosti odločanja o sebi. O pravici do prostovoljnega končanja življenja bi komisija odločila v 15 dneh od prejema mnenja neodvisnega zdravnika in mnenja psihiatra. Pri odločanju bi lahko sodelovali izvedenci, ki bi jih imenovala komisija. Zdravstveni delavci bi lahko sodelovanje v postopkih uveljavljanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odklonili, če to nasprotuje njihovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti.
3.Kaj bi se zgodilo, kadar bi komisija vlogi ugodila?
O izvedbi postopka, ki bi pripeljal do smrti, bi se s pacientom pogovoril lečeči zdravnik. Na tej točki bi ga moral vnovič seznaniti, da lahko kadarkoli odstopi od uveljavljanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kadar bi si pacient na neki točki premislil, bi še vedno imel možnost, da kasneje kadarkoli vnovič uveljavlja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – če izpolnjuje pogoje zanjo. Pobudo za izvedbo postopka uveljavljanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi lečečemu zdravniku podal pacient. To bi lahko storil kadarkoli po prejemu pravnomočne odločbe komisije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Datum, kraj in uro postopka bi skupaj s pacientom določil lečeči zdravnik. Posameznik bi se lahko odločil, ali bo umrl doma ali na drugem primernem kraju, na primer v bolnišnici. Recept za učinkovino bi elektronsko predpisal član komisije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ki je zdravnik. Postopek priprave učinkovine bi bil v rokah lečečega zdravnika in diplomirane medicinske sestre, ki bi pri pacientu tudi tik pred zdajci preverila, ali vztraja pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Za vnos učinkovine v telo bi poskrbel pacient, ki bi jo na primer samostojno zaužil. V zadnjih trenutkih bi lahko bili ob njem tudi ljudje, ki bi jih pacient želel ob sebi.
