Evropski poslanec je ponovil, da bo odločitev o lastni stranki sporočil do dneva državnosti. Na vprašanje, ali se pogovarja tudi z bivšimi kadri LDS, je dejal, da so sogovorniki različni, tudi seveda takšni, ki so se predhodno že angažirali v politiki. »In so bili mogoče v strankah, kjer se je potem zgodba razpletla drugače, kot so pričakovali. Konkretnejši koraki glede potencialnega vstopa v nacionalno politiko bodo sicer v vsakem primeru sledili jeseni.« Kaj pa imena? V taboru bivšega kočevskega župana pravijo, da se zaenkrat zgodba primarno vrti okoli njega, a da to nikakor ne bo zgolj še ena stranka enega imena, ampak stranka ekipe, ki prihaja regionalno iz različnih koncev Slovenije. V njegovem taboru pravijo, da je sodelovanje že potrdilo nekaj vidnih imen v slovenskem političnem prostoru.
Je sodelovanje z Vesno, ki se je omenjalo, še vedno na mizi? Partnersko sodelovanje – da, skupna stranka pa ni več realna. Eden izmed razlogov so tudi nekoliko drugačna stališča v odnosu do Levice, ki v tem času snuje sodelovanje z Vesno za prihodnje volitve. »Če se pogovarjaš o skupni stranki, to pomeni, da res vsi verjamejo v skupen program. Če se pa pogovarjaš o partnerskih sodelovanjih, pa se pogovarjaš o tem, da si si z nekom različen, a imaš hkrati dovolj skupnega za uspešno sodelovanje.« Kje prihaja do razlik? Eno izmed področij je odnos do vprašanja varnosti, kjer Prebilič po eni strani ni za brezglavo oboroževanje in je do načina, kako se je zadeve lotila vlada Roberta Goloba, kritičen, ni pa po drugi strani za izstop iz Nata, kot zagovarjajo v Levici. Članstvo Slovenije namreč vidi kot garant kolektivne varnosti, česar država zaradi kadrovskih problemov Slovenske vojske sama trenutno ne more zagotavljati.
Zaradi obrambnih izdatkov bodo trpela druga področja
Prebilič je za Dnevnik sicer ocenil, da je odstotek, ki so ga zapisali na obrambnem ministrstvu v resolucijo o prihodnjem opremljanju SV, previsok. »Tudi če se bomo dodatno zadolževali, bo treba to poplačati, pri čemer bomo – prvič – pustili dolgove za prihodnje generacije na račun apetitov vojaške industrije, ki niso upravičeni. Drugič – potencialno bodo šli ti izdatki na račun socialnih sistemov. In tretjič – na evropski ravni bodo zaradi premeščanja sredstev trpela kohezijska sredstva, ki so namenjana zniževanju neenakosti med regijami. Najšibkejši, ki trenutno iz tega naslova prejemajo največ, bi tako v prihodnje prejemali manj ravno na račun najbogatejših članic, kot sta Nemčija in Francija, ki imata najbolje razvito vojaško industrijo.«
Evropski poslanec opozarja še na to, da se skozi dodatno oboroževanje skuša na nek način sočasno reševati nemško avtomobilsko industrijo, ki je v tej tekmi zaostala za Kitajsko in bi se sedaj preusmerila v vojaško industrijo. »Če karikiram: tovarna, ki je prej delala vijake za avtomobile, bo zdaj delala vijake za tanke.« Prav tako ima pripombe glede načina, kako bi se povečevali obrambni izdatki, saj resolucija ne konkretizira ukrepov, ampak je na tej točki bolj kot ne zbirka želja v smislu, »saj vemo, da moramo, a ne vemo točno, kako«. Sam potencial z vidika vlaganja v dvonamenskost vidi na primer v Luki Koper, torej da se investira nekam, kar lahko izkoristimo že v mirnem času, a lahko po potrebi v primeru zaostritve razmer tudi ponudimo skupnemu partnerstvu v zvezi Nato.
Naslednjo Prebiličevo potezo z zanimanjem pričakujejo drugi politični akterji. Pričakovati je, da bi lahko posegel po neopredeljenih volilcih in pa tistih razočaranih nad Gibanjem Svobodo oziroma aktualno koalicijo. Doslej je v svojih stališčih nakazoval socialdemokratsko smer, zaradi česar bi lahko vzel kakšen glas stranki SD, kjer po sanaciji afere Litijska na najdejo načina, kako okrepiti svoj glas v političnem prostoru. Za Prebiliča bo sicer zelo pomembno, katera vidna imena lahko v izpraznjenem kadrovskem prostoru pritegne k svojemu projektu in kakšno finančno posteljo si bo postlal, saj s tega vidika nekatere ključne figure v ozadju vztrajajo pri podpori Golobove Svobode.
