Pred azilnim domom Vič v Ljubljani je od šeste ure zjutraj potekal shod pod geslom Ustavimo deportacije. Protestniki so se zbrali zaradi napovedane deportacije oziroma predaje treh prosilcev za azil, ki so po navedbah organizatorjev že dobro vključeni v slovensko okolje. Gre za osebe iz Burundija, Senegala in Maroka, ki so povezane z Ambasado Rog, v Sloveniji pa naj bi bile zaposlene, imele socialne vezi, podporno okolje in se učile slovenščine.
Na kraju se je zbralo okoli sto ljudi, ki so zasedli cesto in vhod pred azilnim domom, s čimer so blokirali dostop do doma in onemogočali morebitni prevoz deportirancev iz Slovenije. Dogajanje so budno spremljali tudi policisti, bilo jih je okoli 20. Pri vhodu v azilni dom je bilo mogoče opaziti tudi direktorico Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov Katarino Štrukelj, ki je dogajanje spremljala z razdalje.
Opozarjali na izgone ljudi, ki so se že vključili
Kot so poudarili govorci na shodu, ministrstvo pri deportacijah oziroma predajah vztraja tudi v primerih, ko so se posamezniki v Sloveniji že vključili v družbo: našli so delo, se začeli učiti slovenščine, vzpostavili socialne vezi in postali del vsakdanjega življenja lokalnega okolja. Po njihovem mnenju država s takšnimi postopki ne odstranjuje ljudi, ki bi bili zunaj družbe, temveč prav tiste, ki so se vanjo že začeli vključevati. Organizatorji trdijo, da je v zadnjem obdobju prišlo do porasta deportacij.
Posebej opozarjajo, da se v teh postopkih ne znajdejo le samski moški, temveč tudi družine, otroci, invalidi in druge ranljive skupine. Po njihovem mnenju takšni postopki ne prispevajo k varnosti ali urejanju migracij, ampak ljudi, ki so si v Sloveniji že začeli graditi novo življenje, znova potiskajo v negotovost.
Ob tem poudarjajo tudi ekonomski vidik takšnih postopkov. Po njihovih navedbah lahko posamezna deportacija oziroma predaja v drugo državo članico EU državo stane tudi več tisoč evrov. Zato se sprašujejo, zakaj država sredstva namenja odstranjevanju ljudi, ki so že zaposleni, namesto da bi jim omogočila ureditev statusa in nadaljnje vključevanje v družbo.
Med pravili in človeškimi usodami
Primeri, na katere so opozarjali protestniki, se umeščajo v širši okvir evropske azilne politike. Po tako imenovanih dublinskih pravilih je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica EU, v katero je prosilec najprej vstopil oziroma kjer je bil prvič evidentiran. Prav ta pravila so pogosto razlog, da države prosilce vračajo oziroma predajajo drugim članicam.
A civilnodružbene organizacije opozarjajo, da takšna pravna logika pogosto spregleda dejanske življenjske okoliščine posameznikov. Če se je nekdo v Sloveniji že vključil v družbo, ali je njegova odstranitev res smiselna, pravična in humana?
Ministrstvo za notranje zadeve sicer v takšnih primerih običajno poudarja, da ne gre za deportacije, temveč za predaje po dublinskem postopku, ki temeljijo na evropskih pravilih. Po zadnjih pojasnilih ministrstva iz maja lani je Slovenija od januarja do aprila 2025 po dublinskem postopku v druge države predala 17 prosilcev za mednarodno zaščito, v letu 2024 68, v letu 2023 pa 13.
A za organizatorje današnjega shoda je bilo ključno vprašanje, kaj se zgodi, ko se za upravnim postopkom izgubijo konkretni ljudje, njihove osebne okoliščine in njihovo že vzpostavljeno življenje v naši državi. Opozarjajo, da država z odstranitvijo ljudi prekinja prav tiste procese vključevanja, ki jih sicer načeloma spodbuja.
Dogajanje poteka tudi v času, ko se EU pripravlja na začetek uporabe novega migracijskega in azilnega pakta. Ta naj bi prinesel hitrejše postopke in enotnejša pravila, kritiki pa opozarjajo, da bo v praksi lahko pomenil predvsem dodatno zaostrovanje evropske migracijske politike.