Pobudo za referendum zoper koalicijsko novelo zakona o parlamentarni preiskavi so sprožili in prvi podpisali nekdanji člani odbora za varstvo človekovih pravic, ki so ga ustanovili pred 38 leti, Franco Juri, Pavel Gantar, Spomenka Hribar, Gregor Tomc, Rastko Močnik, Igor Vidmar in Vlado Miheljak. Kot meni Juri, bo referendum presegel pomen same zakonodajne vsebine in bo »to referendum proti politični samovolji«. Kot je pojasnil, je politična večina večkrat poudarila, da bodo preiskovali civilno družbo, nevladne organizacije, in »je bilo jasno, čemu je ta novela namenjena«.
Izjava Pobude za referendum proti politični policiji:
»Pred nami ni posamična bitka, pred nami je vojna, vojna med demokracijo in antidemokracijo,« je ocenil Miheljak. Kot je dejal, je predsednik vlade Janez Janša »očitno vrgel rokavico demokratični javnosti, civilni družbi, sindikatom, medijem, na koncu koncev pravni državi in tu nimamo izbire, to rokavico je treba pobrati in iti v spopad, sicer se nam bo dogajalo to, kar se je 16 let dogajalo Madžarom pod Orbanom«.
Oženje sodnega varstva
Pobudniki referenduma verjamejo, da želi koalicija z novelo odpraviti eno ključnih varovalk pred političnimi zlorabami preiskovalnih komisij DZ. Novela med drugim omejuje možnost izpodbijanja akta o odreditvi preiskave pred ustavnim sodiščem, posamezniki, ki so predmet preiskave, te možnosti po novem ne bi več imeli. Sodno varstvo bi jim bilo na voljo šele po zaključku preiskovalne komisije.
Kot nadomestno pravno sredstvo ukinjeni predhodni ustavnosodni presoji koalicijska novela namreč dodaja naknadno upravnosodno varstvo. Tako bi lahko preiskovanec zaradi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, storjenih med izvajanjem parlamentarne preiskave, vložil tožbo v upravnem sporu – v osmih dneh od vročitve končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije.
Iz ustave sicer izhaja, da ima parlamentarna komisija v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi, predlagana ureditev pa medtem odpira možnost za hude posege v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov, ki so predmet parlamentarne preiskave.
Brez vnaprejšnje sodne kontrole se namreč zastavljajo vprašanja o možnostih političnega obračunavanja zakonodajne večine z opozicijo in drugimi političnimi nasprotniki oziroma kritiki oblasti iz civilne družbe. Na to je opozorila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki je navedla, da predlog niža standard pravnega varstva preiskovanca, da je nejasen in da ne predstavlja učinkovitega pravnega varstva, saj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu preiskovancu na voljo šele ob zaključku parlamentarne preiskave, po vročitvi končnega poročila. Če torej državni zbor končnega poročila sploh ne sprejme, ostane brez predvidenega varstva.
Med učinkovitostjo in varstvom pravic
V pravnem jedru spora je sicer poseg, ki ravnovesje med učinkovitostjo ustavnega instrumenta parlamentarnega nadzora in procesnimi jamstvi ter varstvom človekovih pravic preiskovancev izrazito nagne v smer prvega. Kritike skrbijo tudi morebitni vpogledi v bančne račune, zasebno komunikacijo in telefonske klice posameznikov brez sodne odredbe, pri čemer nekateri opozarjajo, da so pomisleki v tem delu pretirani. Čeprav je seveda res, da se s tem, ko se preiskovancem onemogočajo sprotne zahteve, dejansko odvzemajo procesni vzvodi za takojšnjo obrambo pred morebitnimi spornimi ravnanji komisije.
Predlagana sprememba bistveno oži tudi krog subjektov, ki so upravičeni zahtevati ustavnosodno presojo akta o odreditvi preiskave. V tem smislu je nespremenjena le še pravica sodnega sveta in generalnega državnega tožilca, ki lahko v tridesetih dneh po objavi akta o odreditvi preiskave zahtevata prednostno odločitev ustavnega sodišča o skladnosti akta z ustavo, če presodita, da akt posega v njuno neodvisnost.