Ena od svetlih plati slovenskega zdravstva so trdno zasidrani programi za zgodnje odkrivanje raka. Po deležu prebivalcev, ki so vključeni v tovrstne programe, je Slovenija med prvo deseterico držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). To velja pri presejanju za raka materničnega vratu, za raka debelega črevesa in danke pa tudi za raka dojk. Tukajšnje zdravstvo je nadpovprečno uspešno tudi z nizko umrljivostjo po hospitalizacijah zaradi akutnega miokardnega infarkta. Da gre slovenskemu zdravstvu v tem pogledu dobro, potrjujejo skupni podatki o umrljivosti zaradi ishemičnih bolezni srca. V tem primeru je bilo v Sloveniji 73 smrti na 100.000 prebivalcev, povprečje 37 zajetih držav pa je bilo 112 smrti na 100.000 prebivalcev. Daleč slabše se je, podobno kot ob preteklih primerjavah, Slovenija odrezala pri ishemični možganski kapi. V tem primeru je med državami, kjer je bila umrljivost po hospitalizaciji višja kot v povprečju, je razvidno iz najnovejšega vpogleda OECD v zdravstvene sisteme članic.
Šteje pravočasna pomoč
Če upoštevamo tudi deleže smrti po hospitalizaciji bolnikov, ki so se pripetile v drugi bolnišnici oziroma zunaj bolnišnice, v kateri so prepoznali kap, je v 30 dneh po sprejemu umrlo 14,5 od stotih pacientov. Podatki se nanašajo na leto 2023 in na paciente, ki so bili stari 45 let in več. Povprečje 25 držav OECD je v tem primeru znašalo 12,1 smrti na sto sprejetih pacientov. Slovenska umrljivost je bila na tem področju celo nekoliko večja kot desetletje prej. Vrsta držav je pri tem kazalniku nasprotno zaznala napredek. V OECD poudarjajo, da ga lahko države dosežejo s pravočasnim prevozom pacientov v bolnišnico, pravočasno diagnozo, z intervencijami, ki so podprte z dokazi, in z dostopom do visokospecializiranih zmogljivosti, kot so posebne enote za kap.
Črna pika slovenskega javnega zdravstva so tudi čakalne dobe, je mogoče razbrati iz objavljenega poročila. Na menjavo kolka so slovenski pacienti lani čakali skoraj dve leti, švedski in španski pa dobra dva meseca (gre za mediano). Slovenija je bila sicer med državami, kjer so bile tovrstne operacije ob upoštevanju števila prebivalcev pogostejše kot v povprečju. Na 100.000 prebivalcev jih je bilo leta 2023 opravljenih 270, povprečje v 35 državah OECD pa je znašalo 198 tovrstnih operacij na 100.000 prebivalcev.
Manj posvetov iz oči v oči
Izrazito dolgo je bilo v slovenskem zdravstvu tudi čakanje na operacijo sive mrene. Mediana čakanja pacientov je bila v tem primeru devet mesecev, v Španiji in na Poljskem pa so čakali po mesec in pol. Skrb zbujajoče je tudi, da se je čakanje v Sloveniji v primerjavi z letom 2020 opazno podaljšalo. Primerjava OECD je pokazala še, da se prebivalci Slovenije z zdravnikom iz oči v oči srečajo redkeje kot v večini drugih članic. Posvetov »v živo« je bilo po podatkih za leto 2023 nekaj več kot pet letno na posameznika, povprečje 31 zajetih držav OECD pa je znašalo 6,5 posveta.
Za slovenskimi uspehi pri srčno-žilnih boleznih stojijo dolgoletna skrb za preventivo, pravočasno prepoznavanje in zdravljenje težav, je spomnil nekdanji minister za zdravje Samo Fakin. »Pri srčno-žilnih boleznih gre za cel niz ukrepov, od zgodnjega testiranja do zgodnjega zdravljenja. Pri možganski kapi, kjer so rezultati slabši, bi se bilo smiselno bolj kot doslej posvetiti ravno organizaciji v zdravstvu,« je ocenil. Z organizacijo bi se bilo treba ukvarjati tudi pri čakalnih dobah, je dodal, a gre sočasno tudi za vprašanje napotovanja in indikacij za operacije. Po mnenju sogovornika bi bilo treba za začetek podrobneje razjasniti, v katerih primerih je čakanje v celoti nesprejemljivo, in se tega tudi držati. x
