V enoti za hitre preglede na mariborski urgenci se je število obravnav v minulih dveh letih povečalo za 60 odstotkov. Približno tretjina pacientov predtem ni mogla priti do pregleda pri osebnem zdravniku.
Krizo pomanjkanja družinskih zdravnikov bo ministrstvo za zdravje poskušalo blažiti z mrežo ambulant za neopredeljene. Delovati začnejo 15. januarja. Sedem tovrstnih ambulant naj bi delovalo za polni ordinacijski čas, preostale za krajšega. Dokler zamišljeni sistem ne bo zaživel, kar bo odvisno predvsem od interesa družinskih zdravnikov za delo v njih, bodo pacienti zdravstveno oskrbo iskali v urgentnih centrih. Tudi tisti, ki sicer imajo izbranega osebnega zdravnika, a jim ne uspe (pravočasno) priti na ambulantni pregled.
Urgence ne smejo reševati sistema
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan ocenjuje, da večina, okoli 65 odstotkov obravnav v urgentnih centrih ni nujnih in bi jih morali pravzaprav opraviti drugje. »Urgenca ne more biti kraj, kjer se rešuje zdravstveni sistem,« je dodal Marko Jug, generalni direktor UKC Ljubljana.
»Na mariborski urgenci pogledamo vsakega pacienta, ki pride k nam, pri tem pa ne igra vloge, ali ima napotnico ali ne,« je uvodoma poudaril Andrej Hohnec, urgentni zdravnik v urgentnem centru UKC Maribor. »Obravnavamo ga po tako imenovanem manchestrskem triažnem sistemu, na podlagi katerega medicinska sestra določi nujnost ter lokacijo pregleda in najdaljši dopustni čas čakanja do obravnave.«
Dostopnost do osebnega zdravnika, vpliv epidemije covida-19 na delovanje zdravstvenega sistema, staranje populacije in zdravstvenega kadra preraščajo okvire sistema, v katerem naj bi imel urgentni center svoje mesto. Primarno je namreč zasnovan za obravnavo nujnih, življenjsko ogrožajočih zdravstvenih stanj, ki bi utegnile privesti do nepopravljive škode. Bolezenska stanja, ki niso življenjsko ogrožajoča, so pa lahko zelo težavna, bi moral pravzaprav najprej obravnavati izbrani osebni zdravnik.
»Urgentni centri imajo svoje omejitve, doseg in smisel. Ljudje k nam pridejo bolni in bolni tudi odidejo, mi jim ne ponudimo dokončne rešitve za njihove zdravstvene težave,« pojasni Andrej Hohnec, urgentni zdravnik v urgentnem centru UKC Maribor, ki velja za primer zgledne organiziranosti tega področja zdravstvene oskrbe. »Tistim, ki odidejo domov, lahko z razumno stopnjo verjetnosti rečemo, da nimajo nujnega ali življenjsko ogrožajočega stanja. In da mora zdaj zanje poskrbeti drug zdravnik.«
Znan je podatek, da približno 130.000 zavarovanih oseb v Sloveniji trenutno nima izbranega osebnega zdravnika. Pa tudi tisti, ki ga imajo, se neredko soočajo s (pre)dolgim čakanjem na ambulanto obravnavo. Neredko jim v zdravstvenem domu telefonsko svetujejo, naj obiščejo urgentni center, če se jim zdravstveno stanje pred pregledom zelo poslabša.
Število obravnav prepričljivo raste
Posledice pomanjkanja družinskih zdravnikov in slabše dostopnosti do primarnega zdravstva je mogoče razbrati iz statističnih podatkov urgentnega centra. »Število obravnav prepričljivo raste,« ugotavlja Hohnec. »Mariborski urgentni center je do 14. decembra letos zabeležil 104.000 vpisov na triažo. V celotnem lanskem letu jih je bilo bistveno manj, in sicer 91.000.«
Bolnike, ki namesto k osebnemu zdravniku odidejo na urgenco in so uvrščeni na najnižjo stopnjo akutnosti, triaža preusmeri v enoto za hitre preglede, ki deluje znotraj urgentnega centra. V njej poleg specialistov urgentne medicine službujejo še družinski zdravniki in specializanti iz kliničnega centra in mariborskega zdravstvenega doma.
V tej enoti so do 14. decembra letos našteli 37.000 bolnic in bolnikov, torej približno tretjino vseh. Lani jih je bilo 29.100, predlani 23.000. V dveh letih se je torej število obravnav v enoti povečalo za več kot 60 odstotkov. »Približno tretjina pacientov, ki jih obravnavamo v enoti za hitre preglede, prej ni moglo priti do svojega osebnega zdravnika in ni imelo druge možnosti, kot da pride k nam na urgenco, kjer imamo vrata vedno odprta in pride vsak do stika z zdravnikom,« ocenjuje Hohnec. V tej skupini je veliko tujih rezidentov ali delavcev migrantov, ki imajo zaradi jezikovnih ovir dodatne težave pri izbiri osebnega zdravnika v Sloveniji.
Hohnec pričakuje, da se bo število obravnav na urgenci v prihodnosti še povečevalo. »Zelo bi me presenetilo, če bi se trend naraščanje ustavil ali se obrnil navzdol. Dokler se ne bo izboljšala dostopnost do primarne ravni zdravstva, bodo ljudje iskali alternativne poti do zdravstvene obravnave.«
Po njegovem prepričanju bo mariborski urgentni center vzdržal povečan naval, ker so se ustrezno organizirali in imajo zadovoljivo število urgentnih zdravnikov. »Po naravi smo urgentni zdravniki optimistični. Naš cilj je, da pravočasno prepoznavamo tiste, ki so življenjsko ogroženi, in da tudi preostali pridejo do obravnave.« Zagotovo se bo za bolnike podaljšala čakalna doba, ki naj danes ne bi presegla štiri ure. »Za nekatere so že štiri ure preveč,« doda.
V številnih urgentnih centrih so razmere bolj kritične
Podatki UKC Maribor sicer ne potrjujejo navedbe ministra Bešiča Loredana, da je v urgentnih centrih danes kar 65 odstotkov obravnav nenujnih. Je pa treba tukaj dodati, da so razmere v številnih drugih urgentnih centrih bistveno bolj kritične. Tudi zato si ministrstvo za zdravje prizadeva izpeljati reorganizacijo mreže nujne medicinske pomoči, s katero bi razmejili delo specialistov družinske in urgentne medicine. Predlog, ki je v minulih dneh naletel na številne kritike, predvsem v nekaterih občinah in zdravstvenih domovih, med drugim predvideva poenotenje organiziranosti dela v vseh urgentnih centrih.
Minister je s tem v zvezi izpostavil, da so bili urgentni centri ob projektiranju oblikovani za občutno manjše število obravnav, kot jih morajo opraviti danes. Vse službe nujne medicinske pomoči bolnika sicer oskrbijo, a ga nato na nadaljnjo obravnavno odpeljejo v urgentni center. To bi na ministrstvu reševali s satelitskimi urgentnimi centri z zdravniki in ustrezno opremo, ki bi poskrbeli za bolnike. Zaradi tega ocenjujejo, da bo priliv v urgentne centre v prihodnje manjši in bodo potlej zadolženi le za nujna stanja in reševanje življenj.
V številnih krajih po Sloveniji pa se na drugi strani bojijo, da bodo zaradi napovedanih sprememb do nujne pomoči prebivalci v prihodnje prišli pozneje kot doslej. Podobne bojazni so prevladovale tudi ob poskusu reorganizacije nujne pomoči leta 2015, ki je sledila gradnji urgentnih centrov. Ob opozorilih, da bi se lahko zunaj večjih mest vrstile usodne zamude pri nujnih stanjih in da zdravstveni domovi skrbijo tudi za oddaljena zaledja, so bile spremembe ustavljene. Vnovič so postale aktualne zaradi kadrovske krize, ki otežuje delo zdravstvenih domov in urgentnih centrov. Nedorečena razmerja pri ponujanju nujne pomoči pa so bila v zadnjih letih tudi stalen vir nesoglasij med bolnišnicami in zdravstvenimi domovi.
