V četrtek zvečer, na dan uradnega začetka predvolilne kampanje, je na Televiziji Slovenija potekalo prvo predvolilno soočenje predsednikov strank, ki imajo poslance v državnem zboru ali evropskem parlamentu. V studiu so pred kamere stopili Robert Golob (Gibanje Svoboda), Matjaž Han (SD), Luka Mesec (Levica), Anže Logar (Demokrati), Vladimir Prebilič (Prerod) in Miha Kordiš (Mi, socialisti). Manjkala sta predstavnika SDS in NSi, ki sta bojkot napovedala vnaprej: soočenj na TV Slovenija se, kot pravita, ne bosta udeležila zaradi »prepovedane Tarče« in tako dolgo, dokler RTV Slovenija ne zagotovi »enakopravne obravnave vseh političnih strank«. Njuna odsotnost je visela v zraku skozi celotno soočenje.
Soočenje je bilo zasnovano široko: od koalicijskih računic in zdravstva do pravne države, varnosti, KPK, Knovsa in Šutarjevega zakona, mimogrede so se kandidati dotaknili tudi minimalne plače in mednarodnih razmer.
Že pri koalicijskih vprašanjih so se pokazale razlike v strategijah. Golob sodelovanja s SDS in Janezom Janšo ne vidi, pri drugih vrat ne zapira. Han je govoril o levosredinski vladi z dobrim programom in se izognil naštevanju izključitev. Mesec je poudarjal, da je Levica v tem mandatu imela »največji učinek« in da želi nadaljevati smer krepitve javnega. Prebilič je ponovil rdečo črto pri Janši kot mandatarju in navedel tri pogoje za sodelovanje: pravna država, neodvisnost medijev in boj proti korupciji. Logar je poskušal nastopiti kot povezovalec z idejo »vlade politične širine«, Kordiš pa je aktualni koaliciji očital »sredinski janšizem« in izrazil potrebo po »vetru z leve«.
Zdravstvo je ostalo poligon, na katerem se je hitro razgalilo, da kandidati govorijo o isti krizi, a iz povsem različnih izhodišč: Logar o učinkovitosti in upravljanju, Golob o čiščenju podatkov in odgovornosti, Mesec o ločitvi javnega in zasebnega kot civilizacijski meji, Kordiš pa o privatizacijskih interesih. Prebilič in Han sta skušala razpravo vračati k dogovoru z zdravstveno stroko in krepitvi javnega sistema.
Institucije kot bojišče kampanje
Če je zdravstvo ponudilo najdaljši blok, je večer dobil pravi politični naboj šele takrat, ko je razprava prešla k vprašanju institucij: kdo jim verjame, kdo jih kritizira in kdo jih uporablja kot »orožje« v kampanji.
Razprava o KPK in Knovsu ni bila le tehnična razprava o pristojnostih, temveč tudi ogledalo političnega refleksa, ki ga stranke prinašajo v kampanjo. Pri Golobu je bila zadrega očitna: na vprašanje, ali se KPK vmešava v politiko, ni želel odgovarjati, ker je sam v postopkih. Namesto stališča je ponudil argument o izboljšanju pogojev za delo komisije, da so jo v mandatu okrepili in ji dvignili sredstva. Toda to je odprlo naslednje vprašanje: ali javni spopadi z institucijo, ki nadzira integriteto, sami po sebi ne spodkopavajo zaupanja vanjo.
Logar je tu zadel najbolj občutljivo točko večera: ne toliko s predlogom nove specializirane tožilske enote za boj proti korupciji, temveč predvsem s poudarkom na politični kulturi. Govoril je o standardih, ki jih politiki razglašajo, in o tem, kako hitro jih relativizirajo, ko se znajdejo pod drobnogledom. Han je poskušal razpravo prizemljiti: KPK, policija in tožilstvo že obstajajo, ključno je, da delujejo in da politika spoštuje njihove odločitve. Prebilič je poudarjal načelno dimenzijo: ko politika posega čez institucionalne okvire, ruši zaupanje ljudi v državo.
Mesec je poskušal zavzeti sredinsko držo: Levica institucij ne spodkopava, je dejal in napovedal, da bo v naslednjem mandatu na področju pravosodja Levica »bistveno glasnejša«. Kordiš je razpravo obrnil v sistemsko kritiko: po njegovem mnenju to ni pravna država, temveč selektivna država, v kateri pravila v resnici varujejo privilegirane. V tem delu soočenja se je pokazalo, da bo vprašanje KPK in institucionalnega nadzora v kampanji delovalo kot test doslednosti – kdo institucije brani, kdo jih reformira in kdo jih razglaša za del problema.
Šutarjev zakon: varnost ali zdrs v represijo
Najostrejši trk večera je sprožil Šutarjev zakon, ki je v razpravo vnesel moralni in čustveni naboj, od vprašanja varnosti do vprašanja pravic. Golob ga je branil kot nujen odgovor države: po njegovih besedah šele po sprejetju zakona policija učinkoviteje zasega orožje in ima jasnejša pooblastila, žrtvam pa naj ne bi bilo več treba dokazovati napada na način, ki jih dodatno obremenjuje. Sporočilo je bilo, da država mora pokazati, da zmore imeti red, in da morajo pravila veljati tudi za tiste, ki prejemajo socialno pomoč.
Logar je zakon napadel z druge strani: ne kot preostrega, temveč kot politično kalkuliranega in prepoznega. Označil ga je za »figov list, da si je vlada oprala slabo vest, ker ni ukrepala prej«. Ključen očitek je bil, da se je v zakon vgradilo tudi sporne posege, ki zdaj končujejo na ustavnem sodišču, namesto da bi država delovala ciljno in sorazmerno.
Han je skušal ublažiti polarizacijo in v zakonu vidi odgovor na realne razmere. Hkrati je priznal, da bo treba popraviti del, ki posega v socialne transferje. Prebilič je razpravo znova pripeljal na teren jugovzhodne Slovenije in opozoril na dolgoletno zanemarjanje ter na to, da lokalne skupnosti brez sodelovanja države ne morejo reševati niti osnovne infrastrukture in prostorskih vprašanj. Kordiš je nastopil najradikalneje: zakon je označil za začetek policijske države in napovedal, da bodo njegovi socialisti v prvih dneh naslednjega mandata vložili zakon za njegovo razveljavitev.
Razprava je pokazala, da Šutarjev zakon za stranke ni le tehničen varnostni ukrep, temveč tudi politično vprašanje – za ene dokaz odločnosti države, za druge nevaren precedens. In prav vprašanje, kdo sme v imenu varnosti poseči v pravice in kje je meja sorazmernosti, bo ena od tem, katerih pomen bo v kampanji še naraščal.
Soočenje se je končalo brez velikih preobratov, a je jasno pokazalo, katere bodo glavne teme kampanje: zdravstvo kot spor o javnem in zasebnem, razprava o KPK in Knovsu kot vprašanje zaupanja v institucije, Šutarjev zakon pa kot preizkus razmerja med varnostjo in človekovimi pravicami.