Ko je bil v Mariboru s solzivcem napaden deček temnejše polti, je bil javni odziv hiter in enoten: napad na otroka je nedopusten, rasizem pa nima prostora v slovenski družbi. A prav ta dogodek je razgalil tudi neprijetno dejstvo: o rasizmu pogosto (spre)govorimo šele takrat, ko postane dovolj brutalen, da ga ni več mogoče relativizirati. Mnogo prej se rasizem – pogosto neopažen ali prehitro odpisan kot »zafrkavanje« – vzpostavlja v okoljih, kjer bi morali biti otroci najbolj varni: v šolah. Vendar na vprašanje, kako pogosti so rasistični ali etnično motivirani incidenti v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, nimamo natančnega odgovora. Tovrstni podatki se namreč ne zbirajo sistematično. To ne pomeni, da pojava ni, temveč da je pogosto neviden. Šole so praviloma najbolj odzivne ob fizičnem nasilju, medtem ko so verbalni izpadi, rasistične opazke, izključevanje ali spletno nadlegovanje pogosto obravnavani kot manj resni ali celo kot del »običajne« vrstniške dinamike. A kot pojasnjuje dr. Lucija Dežan z Inštituta za družboslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, v Sloveniji, kljub vsemu, obstaja nekaj raziskav, ki se osredotočajo na nasilje med mladimi in v sklopu katerih se omenja tudi rasna oziroma etnična dimenzija. »Ena večjih takih raziskav je bila izvedena leta 2002. Pokazala je denimo to, da so mladi iz etničnih manjšin pogosteje poročali, da so zaradi svoje etnične pripadnosti tarča diskriminatornega in nestrpnega vedenja,« pove dr. Dežanova.
Nasilje v številkah
Deset let kasneje, leta 2012, je nastala mednarodna raziskava Glasovi otrok, ki je vzporedno potekala v Sloveniji, Italiji, Avstriji in Združenem kraljestvu ter na Cipru. Raziskovalci so preverjali izkušnje priseljenih učencev, starih od 10 do 12 let in od 16 do 17 let, v zvezi s ksenofobijo in rasizmom. »Tudi ta raziskava je pokazala, da etničnost sama po sebi ni posebej pomemben dejavnik medvrstniškega nasilja, temveč je praviloma na delu kombinacija več dejavnikov,« raziskavo povzame dr. Lucija Dežan in pojasni, da se je v Sloveniji raziskava odvijala na sedemnajstih šolah.
»Dekleta so recimo že takrat na splošno izražala bolj strpna in naklonjena stališča – prek trditev v smislu 'vsi ljudje so enaki, ne glede na jezik, religijo, kulturo; všeč mi je, da so v Sloveniji ljudje z različnim etničnim ozadjem; všeč mi je, da so na šoli učenci različnih etničnosti' – kakor fantje.« Je pa bilo, kot opozarja sogovornica, več primerov doživljanja medvrstniškega nasilja na podlagi etničnega porekla zaznati v osnovnih (31 odstotkov) kakor v srednjih šolah (15 odstotkov). »Šlo je predvsem za primere opravljanja, širjenja laži, ignoriranja, izločanja in izogibanja,« pravi in dodaja, da so bila pri tem dekleta redkeje žrtve rasističnih napadov kakor fantje.
V drugi mednarodni raziskavi, ki je leta 2022 potekala tudi v Sloveniji, pa se je denimo na nereprezentativnem vzorcu 117 priseljenih učencev pokazalo, da je bilo 25 odstotkov priseljenih učenk in učencev iz šestih slovenskih šol že žrtev medvrstniškega nasilja zaradi etnične pripadnosti in kulture, jezika, ki ga govorijo, ali veroizpovedi. »Kar 25 odstotkov jih je že imelo tudi izkušnjo neenake obravnave s strani učiteljev. Primere nasilja v smislu zafrkavanja, žalitev in širjenja laži ter doživljanja groženj je doživelo 50 odstotkov priseljenih učencev, udarcev in poškodb je bilo vsaj enkrat v šolskem letu deležnih 27 odstotkov priseljenih mladih, ignoriranja ali izogibanja druženju pa 39 odstotkov otrok,« pojasni dr. Lucija Dežan in opozori, da se pri tem vedno znova pozabi na pomembno skupino, ki je še vedno premalo proučevana v kontekstu doživljanja rasističnih napadov v Sloveniji: romske učenke in učence. »Za to etnično skupino tudi raziskave Slovenskega javnega mnenja skozi leta konsistentno kažejo, da uživajo nizko stopnjo spoštovanja s strani večinske družbe.«
Je danes več nasilja kot nekoč?
Iz raziskav, izvedenih vsakih deset let, torej leta 2002, 2012 in 2022, izhaja, da je rasistično ali etnično motiviranih incidentov vsakih deset let več. Vendar dr. Lucija Dežan meni, da gre za situacijo, podobno tisti pri medvrstniškem nasilju: »Ni nujno, da je tovrstnih primerov več, smo pa kot družba nanje bolj občutljivi.« Šole namreč, kot pravi, odražajo dogajanje v širši družbi, kar pomeni, da se širši družbeni konflikti odražajo tudi na ravni šolske skupnosti. »Navsezadnje šole niso izolirani otoki, ampak so močno vpete v lokalno skupnost, in če v družbi narašča zaskrbljenost zaradi priseljencev v državi ali se krepijo stereotipi in predsodki do kulturne raznolikosti, se bo to odražalo tudi v stališčih in ravnanju otrok in mladih.«
Zgodovinsko gledano so primeri rasizma in diskriminacije v odnosu do etničnih manjšin v Evropi številni in se spreminjajo glede na konkretne zgodovinske dogodke ter družbenopolitično in gospodarsko situacijo v posamezni državi. »Od leta 2000 dalje so imeli razlogi praviloma korenine v krizi nacionalnih identitet in splošnem trendu, ki je spodbujal razločevalno logiko. V času gospodarske krize se je nato okrepila družbena degradacija, ki je v kombinaciji z zaostrenimi ekonomskimi razmerami dala veter v jadra populističnim sentimentom. Potem so nastopile še tako imenovana 'migrantska kriza', pandemija in z njo postpandemična utrujenost ter individualizacija in geopolitična tesnoba,« pojasnjuje dr. Lucija Dežan. »Od takrat dalje med mladimi v Sloveniji opažamo upad naklonjenosti do kulturne raznolikosti in priseljevanja ter tudi upad naklonjenih stališč do pravic in enakih možnosti manjšin. Vse to predstavlja ugodne razmere za vzpon ksenofobije, nestrpnosti, tradicionalističnih in nacionalističnih vrednotnih orientacij, ki spodbujajo posamezne primere ksenofobnih in rasističnih dogodkov, kakršnemu smo bili priča v Mariboru.«
Se znamo odzvati?
Dr. Lucija Dežan opozarja, da se je v primeru, ko pride do tovrstnega nasilja, treba odzvati oziroma da problema ne smemo pomesti pod preprogo. »Osnovo za odziv pogosto predstavljajo že šolska in razredna pravila ter ukrepi, ki težijo k vzpostavljanju solidarne, strpne in empatične šolske ter razredne klime in spodbujajo medosebno spoštovanje ter strpno vedenje.«
Sogovornica meni, da je treba za naslavljanje tovrstnih incidentov vzpostaviti zaupne odnose med pedagoškim osebjem in učenci, pri čemer se, kot kažejo raziskave, učenci lažje pogovarjajo o težkih temah, če učitelje dojemajo kot prijateljske like. »Pri tem je smiselno upoštevati, da predmetni in razredni učitelji niso psihologi ali terapevti, zato je nemogoče od njih pričakovati, da bodo zlahka opravili z vsemi čustvi, ki jih bodo učenci izrazili. To pa ne pomeni, da se ne morejo odzvati na razlog oziroma izvor čustev,« je izpostavila in opozorila na pomembnost tega, da so učitelji prisotni in čustveno dostopni za učence, da so pozorni tudi na nebesedno komunikacijo, da se ne bojijo nagovoriti čustev in da poskrbijo za vse vpletene v dogodek. »Prav tako je smiselno upoštevati, da tudi pedagoško osebje doživlja različna čustva, zato je nujno, da imajo šole po tovrstnih dogodkih v mislih tudi njihovo čustveno dobrobit. Podobno kot pri enem izmed pravil pri letenju, da si v primeru nesreče najprej sami nadenemo kisikovo masko in šele potem pomagamo ostalim, je tudi tu – nemogoče je nalivati iz praznega vrča, zato morajo učitelji biti najprej sami čustveno ustrezno podprti, da lahko pomagajo učencem.«
Zakaj rasistično in etnično nasilje v šolah ostaja nevidno?
Slovenske šole imajo praviloma protokole za obravnavo nasilja in nestrpnosti, ki predvidevajo prijavo incidentov ter ukrepanje. Na papirju je pot jasna: učitelj oziroma pedagoško osebje naj bi zaznan primer prijavilo vsaj šolski svetovalni službi in ravnatelju, po potrebi pa se v postopek vključijo tudi zunanji akterji. V praksi pa se ravno pri rasistično ali etnično motiviranih izpadih pogosto zatakne že pri prvem koraku – pri prepoznavi in poimenovanju.
Kot pojasnjuje dr. Lucija Dežan, terenski podatki kažejo, da učitelji včasih s primeri sploh niso seznanjeni. Še pogosteje pa se primeri ne obravnavajo zato, ker jih šolsko osebje ne prepozna kot diskriminacijo ali rasizem, temveč kot »konflikt med učenci«, »provokacijo« ali »običajno vrstniško dinamiko«.
Lucija Dežan opozarja še na drug mehanizem: tudi kadar učitelji vedo za primer, se lahko odločijo, da se ne vmešajo. Razlogi so različni – od občutka, da to ni njihova naloga, do negotovosti, kako ukrepati, ali strahu, da bodo s posredovanjem situacijo poslabšali. K temu se priključi še tretji dejavnik: pomanjkanje znanja in kompetenc. Če učitelj nima orodij za pogovor o rasi, etničnosti in diskriminaciji, bo hitreje izbral najmanj tvegano pot – torej molk, opomin brez razprave ali preusmeritev odgovornosti na svetovalno službo.
Sistemska slepa pega
A težava ni le individualna, temveč tudi sistemska. Iz kabineta varuha človekovih pravic so pojasnili, da varuh ne razpolaga s podatki o številu incidentov v osnovnih in srednjih šolah, pri katerih bi šlo za diskriminacijo na podlagi rase. »Za zbiranje takšnih podatkov varuh nima pristojnosti in v zadnjih letih ni obravnaval nobenega primera, kar pa ne pomeni, da do takšnih primerov v šolskem okolju ne prihaja,« so zapisali. Podobno so nam odgovorili tudi pri zagovorniku načela enakosti, ki pa naj bi sicer prejel nekaj takšnih prijav, a se do njih še ni opredelil.
V takem položaju nastane to, kar bi lahko imenovali dvojna nevidnost. Na eni strani se številni primeri nikoli ne prijavijo, ker jih šola ne zazna ali jih ne poimenuje kot rasizem; na drugi strani pa institucije nimajo celostne slike, ker se podatki ne zbirajo sistematično ali pa za to nimajo pristojnosti. Rezultat je paradoks: ravno pri pojavu, ki ga je najtežje dokazovati, meriti in popravljati, nimamo dovolj mehanizmov, da bi ga sploh jasno videli.