V pedagoški strokovni javnosti se že dalj časa zastavlja vprašanje, ali bi bilo treba računalništvo, ki je uvrščeno med izbirne predmete, umestiti med obvezne predmete. Obenem se pedagoški strokovnjaki sprašujejo, ali je sistem raznolikih izbirnih predmetov, ki mestoma delujejo kot seznam individualnih želja, učinkovit.
Zgodovina predlogov
Aktiv ravnateljev ljubljanskih osnovnih šol je že pred dvema letoma tedanje ministrstvo za šolstvo pozval k umestitvi računalniškega opismenjevanja med obvezne predmete. Učenci naj bi »spoznavali informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), se učili varnosti na spletu, spoznavali programsko opremo …«, je zapisano v dopisu ministrstvu. Ravnatelji so dodali, da bi moralo biti digitalno opismenjevanje »integrirano v celoten pouk, na pa da bi bilo zgolj posamezen predmet, saj da je smiselna vertikalna obravnava vsebin in veščin«.
Da je računalništvo kot samostojen predmet absolutna nujnost, je prepričan ravnatelj osnovne šole Zbora odposlancev iz Kočevja Peter Pirc. »Tu gre za računalniško pismenost, ki je današnji otroci nimajo. Amatersko resda obvladajo družbena omrežja, ne poznajo pa osnov varnosti na spletu,« opozarja Pirc. Ravnatelj opaža, da učenci ne znajo uporabljati programov za urejanje besedil, preglednic in predstavitev prosojnic.
Da je nujno uvajanje rednega pouka računalništva, se strinja tudi ravnateljica osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani Mojca Mihelič. »Ves čas poslušamo, da so otroci 'računalniški domorodci', v resnici pa so zgolj pasivni uporabniki. Čudovito znajo uporabljati aplikacije, ker so uporabnikom prijazne. Otroke pa je nujno treba začeti učiti računalništva na takšen način, da bodo iz pasivnih uporabnikov postali aktivni ustvarjalci vsebin,« je prepričana Mojca Mihelič.
Umikanje predmetov je težava
Ravnateljica osnovne šole 8 talcev v Logatcu Karmen Cunder pravi, da bi morali učenci računalništvo res bolje spoznati, a za zdaj v šolskem sistemu še ni predvidenih ustreznih rešitev. »Vsak nov predmet pomeni povečanje števila ur pouka ali pa ukinitev nekega drugega predmeta. Slednje pa ni enostavno, ker se noben predmet ne bo prostovoljno in mirno umaknil,« opozarja.
»Dejstvo, da naši otroci nimajo predmeta računalništvo, jih v primerjavi z drugimi vrstniki v Evropi postavlja v slabši položaj,« je prepričana ravnateljica osnovne šole Savsko naselje Verica Šenica Pavletič. »Država jim krati njihove osnovne pravice do izobraževanja na tem področju, od učencev pa se hkrati pričakuje, da bodo pri pouku uporabljali informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. To je tako, kot bi od učencev pričakovali, da sami po sebi znajo pisati in računati, ne da bi jih za to kdo opismenil,« pravi ravnateljica.
Pomočnik ravnateljice ljubljanske osnovne šole Milana Šuštaršiča Franc Renko predlaga, da bi pouk računalništva uvedli kot obvezni predmet od četrtega do devetega razreda, medtem ko bi vse izbirne predmete ukinili. »Izbirnost naj se ponudi prek interesnih dejavnosti. Namesto izbirnih predmetov bi uvedel predmet hišna opravila od šestega do devetega razreda po dve uri na teden v dveh skupinah na oddelek in tretjo uro športa od sedmega do devetega razreda,« odločno našteva Renko. Poleg že omenjenega računalništva Renko predlaga še uvedbo ene ure drugega tujega jezika na teden od četrtega do šestega razreda ter dve uri drugega tujega jezika od sedmega do devetega razreda.
