»Poletja bodo vedno bolj vroča in posledično zaradi močnejšega izhlapevanja tudi sušna. Večja bo tudi verjetnost požarov. Od naših naporov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je odvisno, koliko več bo vremena, ki je ugodno za razvoj požarov,« opozarja dr. Žiga Zaplotnik, asistent na katedri za meteorologijo na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Če ne bomo zmanjšali izpustov, se nam po njegovih besedah obetajo grška, španska in južnoitalijanska poletja, in torej tudi poletja z rednimi požari.
Njegove napovedi potrjujejo podatki Evropske agencije za okolje (EEA). Podnebne spremembe so po navedbah agencije povečale nevarnost gozdnih požarov po vsej Evropi. Poleg tega so gozdni požari, ki sovpadajo z rekordnimi sušami in vročinskimi valovi, v zadnjih letih prizadeli tudi regije v srednji in severni Evropi, ki običajno niso bile nagnjene k požarom. Obsežen požar, ki ga je v minulih dneh na Krasu spremljala vsa Slovenija, s tega vidika žal ni nič presenetljivega. Marsikje v Evropi so že leta 2018 doživeli rekordne gozdne požare, med drugim na primer na Švedskem, kjer so pri gašenju prav tako potrebovali mednarodno pomoč.
Tudi v prihodnje seveda obeti niso nič boljši. Nasprotno, na EEA ocenjujejo, da se bodo požarno ogrožena območja povečevala in se na območju zahodne in srednje Evrope širila naprej proti severu. Požarne sezone se bodo podaljševale. A hkrati na agenciji poudarjajo tudi, da lahko ukrepi, kot so požarne pregrade, omejitve kurjenja ter učinkovitejše preprečevanje in gašenje požarov, močno zmanjšajo nevarnost požarov.
Ukrepi iz južne Evrope
»Potrebujemo infrastrukturo za gašenje požarov, vlaganja v preventivo, na primer pogozdovanje z listavci, kjer tla to že omogočajo,« pravi Zaplotnik. Prav tako nam po njegovih besedah manjkajo investicije v vodne zbiralnike, ki bi jih poleti lahko uporabljali za namakanje. Tudi tu so nam, kot pravi, lahko za zgled južnoevropske države oziroma njihov način spoprijemanja z vsakoletno sušo. »Brez namakanja si ne znam predstavljati kmetijstva v Sloveniji v prihodnosti,« je dejal in kot možno rešitev izpostavil zbiralnike za deževnico.
S tem se strinja tudi dr. Lidija Živčič, strokovna sodelavka okoljske organizacije Focus, društva za sonaravni razvoj. Poleg kmetijskih površin izpostavlja tudi urbana območja, ki po njenih besedah prav tako niso pripravljena na podnebne spremembe. »Vse bolj se betonira, čeprav je to prav nasprotno od tistega, kar bi morali početi, to je pospešeno ozelenjevati urbane površine. Razlike med betoniranimi in zelenimi površinami so lahko na vroč poletni dan, kakršne doživljamo te dni, tudi do 20 stopinj Celzija,« je opozorila. Z ozelenjevanjem lahko v mestih po njenih besedah bistveno pripomoremo k hlajenju tako imenovanih toplotnih otokov – območij s koncentrirano pozidavo in višjimi temperaturami.
Prav tako je po njenih besedah pomembna zaščita stavb pred sončnimi žarki. »Ukrepe za obvarovanje pred mrazom v naših domovih že poznamo. A zdaj se bomo morali naučiti stavbe graditi in obnavljati tako, da nas bodo ščitile tudi pred vročino. Pred sončnimi žarki lahko na primer stavbe zaščitimo s senčili, uporabo svetlejših barv, rastlinami,« je naštela. Takšni ukrepi so pri nas po njenih besedah sicer zelo redki in javnosti niso dobro poznani. Prav tako pa država še ni zagotovila finančnih ali drugih spodbud, ki bi investitorje motivirale, da bi se za tovrstne ukrepe odločali.
Večkratni učinek dreves
Poleg tega, da ozelenitve v mestih znižujejo temperature, na drugi strani pomagajo tudi pri odvajanju vode ob nalivih. To je še posebej pomembno, saj lahko zaradi podnebnih sprememb poleg pogostejših vročih dni pričakujemo tudi intenzivnejše kratkotrajne padavinske dogodke. »Z vsako stopinjo se intenzivnost padavinskih dogodkov v Evropi poveča za približno deset odstotkov, poleti pri visokih temperaturah pa še bolj. To pomeni, da potrebujemo infrastrukturo, ki bo preprečila hiter odtok vode, takšno, ki bo vodo zadržala. Tlakovanje namesto asfaltiranja, ozelenitev ravnih streh v urbanih predelih, več zelenih površin, obnovitev mokrišč,« je naštel Zaplotnik. Kot učinkovit ukrep je izpostavil zelene strehe, ki ponujajo dobro izolacijo in podaljšajo življenjsko dobo strehe, saj streha s tem ni neposredno izpostavljena UV-sevanju. »Zmanjšujejo tudi ogrevanje okolice oziroma učinek toplotnega otoka v urbanih središčih,« je dodal.
Drevesa na urbanih območjih imajo večkratni učinek. »Prvi učinek je senčenje in s tem zmanjšano segrevanje površine pod drevesom podnevi. Drugi učinek je zadrževanje in absorbiranje vode ter zmanjšanje pritiska na meteorno kanalizacijo,« je razložil Zaplotnik. Poleg tega drevesa pripomorejo k manjšemu onesnaženju zraka in manjšemu hrupu.
Sloveniji se še posebej mudi
Skrb vzbujajoče je, da z vsemi omenjenimi ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam že danes zamujamo. »Za področje prilagajanja podnebnim spremembam nimamo vzpostavljenih nobenih številčnih ciljev, kaj šele ukrepov. To je za Slovenijo posebej problematično, saj napovedi kažejo, da se bo temperatura pri nas dvigovala še hitreje kot drugod in da nas bodo podnebne spremembe torej nadpovprečno prizadele,« je opozorila Lidija Živčič.
»V vsakem primeru zamujamo, tako pri ukrepih prilagajanja podnebnim spremembam kot pri ukrepih blaženja,« dodaja Zaplotnik. Prilagajanje podnebnim spremembam je nujno, saj smo podnebje že spremenili in lahko torej okoli sebe – tudi v Sloveniji – že opazujemo posledice: vročinske valove, suše, požare, neurja … Blaženje podnebnih sprememb, torej zmanjševanje izpustov CO2 in drugih toplogrednih plinov, pa je, kot opominja Zaplotnik, seveda nujno, če želimo podnebne spremembe, ki te vremenske ekstreme povzročajo, sploh omiliti oziroma ustaviti.
Zelene strehe – za državo luksuz in ne podnebni ukrep
Kljub temu da zelene strehe prinašajo mnoge pozitivne učinke, pri nas očitno še vedno niso prepoznane kot ukrep prilagajanja podnebnim spremembam. Še več, prepoznane so kot luksuzna dobrina in tako tudi obdavčene po 22-odstotni davčni stopnji. Boštjan Kavčič, direktor podjetja Norik, kjer se med drugim ukvarja z ozelenjevanjem streh, nam je povedal, da so pristojne že večkrat opozorili na to neskladje in jih pozvali k uvedbi spodbud za ozelenjevanje streh, a so doslej vedno naleteli na gluha ušesa. Izpostavil je primer Nemčije, kjer imajo v nekaterih zveznih državah že uzakonjeno pravilo, da mora investitor zeleno površino, ki jo zabetonira ali kako drugače »odvzame«, vrniti – na primer tako, da stavbo obda z zeleno streho. V nasprotnem primeru mora, tako Kavčič, plačati kazen oziroma odškodnino. »V tujini so tako investitorje v uvajanje takih ukrepov preprosto prisilili. A ne samo to. Hkrati so jim seveda ponudili določene spodbude, na primer v obliki razbremenitve dajatev ali subvencij,« pravi Kavčič. Nekatere slovenske občine, na primer ljubljanska, so po njegovih besedah sicer že uvedle smernice, da morajo biti vse večje strehe zelene, a se teh pravil v praksi ne spoštuje dosledno.
Hladijo, odvajajo vodo, čistijo zrak
Kakšne so sicer prednosti zelenih streh? »Znižujejo temperaturno obremenitev objekta, čistijo zrak in zadržujejo fine prašne delce, vsaj za polovico podaljšajo življenjsko dobo strehe,« je naštel Kavčič. Poleg tega izboljšajo izolacijo objekta in, zlasti poleti, hladijo stavbo in okolico. »Če pri običajni črni bitumenski kritini temperatura strehe poleti naraste na 80 ali celo 90 stopinj Celzija, je temperatura zelene strehe 40 stopinj Celzija oziroma enaka kot temperatura okolice,« je izpostavil naš sogovornik. Zato jih je po njegovih besedah smiselno kombinirati tudi s sončnimi elektrarnami, saj z zniževanjem temperature strehe izboljšamo izkoristek sončne elektrarne.
Prav tako zelene strehe pomagajo pri odvajanju vode pri intenzivnih nalivih, ki bodo sodeč po podnebnih scenarijih vse pogostejši. »Zelene strehe za 50 odstotkov zmanjšajo špico pri obremenitvi z nalivi,« pravi Kavčič. Z drugimi besedami: v trenutku najhujšega naliva zelena streha omogoči, da v odtočni sistem odteče za polovico manj vode kot pri običajni strehi, kar prispeva k manjši obremenitvi infrastrukture za odvodnjavanje in zmanjšuje možnost poplav.
