Vlada in socialni partnerji, ki so podprli pokojninsko reformo, si lahko oddahnejo. Nasprotniki reforme iz tako imenovane delavske koalicije, v katero so se povezali nekateri sindikati in nevladne organizacije, so priznali, da s kampanjo ne bodo uspeli. Do včeraj so od zahtevanih najmanj 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma zbrali le približno 11.000 podpisov, kar je manj od pričakovanj in le nekaj več od slabih 10.000 podpisov, ki so jih konec septembra v prvi fazi zbrali pod pobudo za vložitev zahteve za razpis referenduma. Številka kaže, da širše javnosti s svojimi trditvami niso uspeli prepričati.
Je razlog slaba ali dobra informiranost ljudi?
Predstavnik delavske koalicije Miha Blažič je to pripisal predvsem dejstvu, da se je na drugi strani oblikovala »zelo enotna fronta od leve do desne, od delodajalcev do sindikatov, od koalicije do opozicije, ki je tudi zelo angažirano delala na prepričevanju ljudi, medtem ko smo sami nastopali z bistveno manjšimi resursi in omejenim dostopom do medijev«. Reformo, ki je rezultat dogovora vseh treh socialnih partnerjev, je namreč podprl zelo širok krog vpletenih: šest od sedmih reprezentativnih sindikalnih central, delodajalska združenja, predstavniki upokojencev (Zveza društev upokojencev Slovenije in Sindikat upokojencev Slovenije) in mladih (Dijaška organizacija Slovenije), pa tudi vodstvo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
V delavski koaliciji razlog iščejo tudi v tem, da naj bi bila, tako Blažič, sodeč po njihovih opažanjih na terenu širša javnost o ukrepih reforme na splošno slabo informirana. Zato ne obžalujejo, da so šli v kampanjo. »Najhuje bi bilo, da bi bili tiho in se o tem sploh ne bi razpravljalo. Nujno je bilo, da se je oblikovala neka opozicija tem ukrepom, in tudi za naprej je pomembno, da bo obstajala delavska koalicija, ki se bo aktivirala ob podobnih situacijah, ko bodo sindikalne centrale zatajile.«
V sindikalnih vrstah so, nasprotno, prepričani, da se je prav po zaslugi nasprotovanja delavske koalicije širša javnost z vsebino reforme seznanila podrobneje, kot bi se sicer. »Ljudje so prepoznali, da so rešitve, kot smo ves čas zatrjevali, optimalne v dani situaciji. In tudi, da imamo partnerji v ekonomsko-socialnem svetu neko kredibilnost in legitimnost dogovarjanja o spremembah, kot je pokojninska in še kakšna druga reforma,« je ocenil Jakob Počivavšek, predsednik konfederacije sindikatov Pergam. V vsebinskem smislu nasprotniki po njegovem mnenju niso znali ponuditi konkretnih odgovorov, pač pa so ostali pri zelo pavšalnih, celo ideoloških in selektivnih trditvah.
Tudi Andreja Zorka, predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, veseli, da so se državljani očitno seznanili z ukrepi in prepoznali, da je reforma po eni strani zaradi demografskih sprememb potrebna in da danes že tako ali tako na trg dela vstopamo kasneje ter se posledično tudi upokojujemo pri višji starosti, po drugi pa prinaša, in to postopno, več dobrih rešitev, ki izboljšujejo položaj upokojencev, tudi najranljivejših skupin, hkrati pa ustrezno nagrajuje tiste, ki bodo dejansko delali nekoliko dlje. V kontekstu primerjave z nekaterimi drugimi evropskimi državami pa ni zanemarljivo, da z reformo ostaja pogoj 40 let delovne dobe. V naslednjem desetletju se bo po izračunih s 40 leti dobe lahko upokojilo več kot 80 odstotkov ljudi.
Tudi Martina Vuk iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja je poudarila, da so bili odzivi na izpogajano pri njihovem članstvu pozitivni, saj bodo za nekoliko višjo upokojitveno starost, in še to le pri nekaterih, dosežene v povprečju višje pokojnine. »Če bi referendum bil in bi zakon slučajno padel, smo prepričani, da se nova pogajanja ne bi končala s takimi ukrepi, kot so se ta, in bi bili pogoji slabši. To so razumeli tudi ljudje.« Spremembe, na katere je treba gledati kot na celoto, so po njenem mnenju razumne, postopne, zagotavljajo ustreznejšo višino pokojnin in ohranjajo prvi steber kot nosilni.
Neutemeljeno »zavajali in posploševali«
Novela pokojninskega zakona, ki ga je državni zbor sprejel sredi septembra, bo po pričakovanjih tako v naslednjih dneh vendarle lahko objavljena v Uradnem listu, veljati pa bo začela 15 dni po objavi, torej konec novembra ali v začetku decembra. Zakon se bo, z nekaj izjemami, začel uporabljati s 1. januarjem 2026. To pomeni, da bodo nekatere ugodnosti, predvsem za najranljivejše skupine, lahko začele veljati že z začetkom leta 2026.
Najbolj izpostavljeni parametri reforme (dvig upokojitvene starosti, dvig odmernega odstotka, daljše referenčno obdobje in spremenjeno usklajevanje) pa se bodo začeli uveljavljati postopno po letu 2028. Delavska koalicija je podpise za referendum sicer začela zbirati prav zaradi nasprotovanja kasnejšemu upokojevanju, podaljšanju referenčnega obdobja in nižanju vrednosti pokojnin, »popuščanja delodajalcem« (zaradi nespremenjene prispevne stopnje) in »izigravanja delavcev«.
Na ministrstvu za delo so ob tem opozorili, da so bile trditve nasprotnikov deloma zgolj posplošeni slogani brez prave podlage (»reforma na plečih delavstva«), deloma napačne (»realna vrednost pokojnin bo nižja«, »garali bomo do smrti«), deloma pa zavajajoče in vzete iz celotnega konteksta (nasprotniki so denimo zamolčali, da bodo s kombinacijo daljšega referenčnega obdobja in višjega odmernega odstotka pokojnine v povprečju odmerjene višje, razen za redke izjeme, največ pa bodo pridobili tisti z najnižjimi pokojninami). Za svoje trditve, za razliko od podpornikov reforme, tudi niso pokazali konkretnih izračunov. Minister za delo Luka Mesec je izrazil tudi prepričanje, da nasprotovanje reformi ni toliko temeljilo na interesnih, temveč predvsem na političnih razlogih. »Gre za posameznike, zbrane okrog Mihe Kordiša, ki si predstavlja, da bo z nasprotovanjem pokojninski reformi in z demagogijo, ki jo v zvezi s tem sporoča, zbral kritično maso ljudi za svoj novi politični projekt,« je pred časom izjavil. Poslanec Miha Kordiš je bil edini, ki je zakonu nasprotoval; poslanci opozicije so se vzdržali.
