Domžalski slamniki so cela tri stoletja preživljali Domžale in okolico. V tem času v teh krajih skoraj ni bilo družine, ki ne bi bila tako ali drugače povezana s slamnikarstvom. Tako ni presenetljivo, da je v nekdanjem Godbenem domu leta 2012 nastal imeniten Slamnikarski muzej, v katerem se obiskovalec ob pripovedovanju strokovne sodelavke muzeja Ane Cajhen zlahka vživi v preteklost in si tudi v živo ogleda, kako nastane slamnik iz prave, ročno spletene slamnate kite, izdelan po domžalskem postopku na posebnem šivalnem stroju z imenom Anita B iz leta 1905, katerega proizvajalec je bil Grossman iz Dresdna. Takšen slamnik ima res dolgo življenjsko dobo, najstarejši, ki ga hranijo v muzeju, je iz daljnega leta 1880. Če ga miške ne bi malo obglodale, bi bil še vedno zelo ohranjen.
Zanimivi sta legendi, ki govorita o tem, kako je slamnikarstvo pravzaprav prišlo ravno v Domžale. Pisatelj Janko Kersnik je z zapisom ljudske pripovedi ohranil eno od razlag o začetku slamnikarstva:
»Nekdaj je prišel tuj capin iz Laškega, in sicer iz Florenc v Domžale. Takrat še ni mogel čez črnuški most, temveč z brodom pri Sv. Jakobu, in prosil je v Domžalah pri Mačku za prenočišče. Gospodar ni bil voljan sprejeti tujca, ki ni bil videti posebnega zaupanja vreden; hoteli so ga zapoditi. Šele potem, ko se je oglasil mladi gospodarjev sinko in prosil, naj ga oče obdrži, so dedca vzeli v hišo; dobil je večerjo in potem so ga poslali v hlev spat. Drugo jutro se mu pridruži domač fant in capin se je začel z njim pomenkovati. Naenkrat pravi fantičku: 'Plačati ti ne morem, kar si zame storil, toda nekaj te bom naučil.' In capin vzame nekoliko slamnatih bilk in začne plesti. Pokaže dečku, kako se stvar dela, in potem sta ves dan pletla in do večera imela že toliko spletenih kit, da je zadostovalo za klobuk, katerega je capin takoj zašil. Ko se je bil deček tega priučil, reče berač: 'To ti zapustim; tebi in tvoji hiši, bodi to plačilo za blagoslov!'«
Pozneje je na mestu tiste kmečke hiše zrasla lepa tovarna, lastnik pa je bil potomec tega fantiča, ki mu je bil florentinski capin zapustil svoj blagoslov.
Druga zgodba, ki jo v svoji obsežni knjigi Slamnata sled Domžal navaja tudi poznavalec Matjaž Brojan, govori o vojaku, ki naj bi veščine slamnikov prinesel iz Firenc. Po izvoru domnevno Ihanec naj bi ob vrnitvi v domač kraj svoje rojake začel poučevati o tem, česar se je v Firencah izučil. Nikjer ni zapisano, katerih bitk se je ta vojak udeležil, kakšen je bil, tudi njegovo ime ni jasno, zato to ostaja zgolj zgodba. Sčasoma naj bi njegovi rojaki v domačem kraju množičneje prevzeli to ročno, z njegovim podukom zastavljeno domačo obrt, ki se je kasneje razvila posebej na Domžalskem in Mengeškem.
Pozimi so pletli kite
Kakorkoli že, v 18. stoletju je bilo slamnikarstvo že razširjena obrt in pomembna pridobitna dejavnost. Kamniškobistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje niso gojili žita zaradi slame za pletenje, ampak zaradi zrna in hrane. Ob žetvi pa so izbrali slamo, najprimernejšo za pletenje kit, in jo prodali ali iz nje sami ročno izdelovali slamnike ter jih prodajali na krajevnih sejmih.
»Pozimi so bili kmečki ljudje prosti in tedaj so bilke pšenice pletli v kite. Posebne ročno narejene šope so sušili prav za slamnikarstvo. Previdno so jih česali in ločili tiste, ki bodo najbolj primerni, pozno jeseni pa so te snope privlekli na plan, jih sortirali po debelini in potem pletli kite od jutra do večera. Enkrat so se zbrali pri enem, drugič pri drugem sosedu. Kite, ki so jih pletli, so bile različno široke, odvisno od debeline slamic. Tudi načini pletenja so bili različni. Za cikcak pletenje so potrebne štiri bilke, druge so neparne,« pripoveduje Ana Cajhen in nam pokaže kite, ki so že spletene, sam postopek pa si lahko ogledamo v omenjeni knjigi.
V zimskem času so tako vsi pletli, pred veliko nočjo pa so prišli krošnjarji iz Tirolske, ki so kite odkupovali in jih vozili v okolico Firenc, kjer so bile slamnikarske manufakture, v katerih so šivali slamnike. Ko je avstro-ogrska monarhija izgubila Benečijo, so se izvozne in uvozne dajatve povišale, zato je bilo kapitalistom najbolj logično, da obrate preselijo domov, in investirali so v Domžale. V tistem obdobju se je začela industrializacija in tako je v tem času nastalo 25 večjih ter manjših delavnic, v katerih so na svojem vrhuncu proizvedli kar milijon slamnikov. Ob tej številki vsak zastriže z ušesi, vendar sogovornica razloži, da so bili to časi, ko je bilo pokrivalo v javnosti nujna družbena norma. Pozimi klobuk iz klobučevine, poleti pa krasen fin slamnik, ki je bil tudi statusni simbol. Če danes mislimo, da imamo hitro modo, bi morali pogledati v tiste čase, ko so imeli kataloge z več kot 200 modeli. Različni krajci, nakloni, barvni vzorci ... Nosili so se različni slamniki, odvisno predvsem od pokrajine, obdobja in pripadnosti. Zanimivo je, da so imeli tedaj ljudje kar precej manjše obsege glav kot danes.
Slamnikarice so šle v svet
Na prelomu stoletja so bile tako Domžale epicenter avstro-ogrske produkcije slamnikov. Velike lesene skrinje, ki so razstavljene v muzeju, razkrivajo, da so bile domžalske »slamnikarice« v tistem času zelo iskane in da so šivale slamnike v najpomembnejših slamnikarskih tovarnah po Evropi in celo v Ameriki. Vrhunski slamniki izpod njihovih rok so bili glavni vir zaslužka prenekatere družine vse do druge svetovne vojne. »Bile so dobro plačane. V tistih časih ni bilo primerno, da bi ženske same hodile po svetu, a domžalski duhovnik Franc Bernik je bil pameten in jim je pomagal, domačinom pa oznanjal, da so to lastovke, ki gredo v svet in domov prinašajo pomlad. One so mu v zameno pošiljale delež zaslužka in tudi ta sredstva so poleg drugih, ki jih je uspel pridobiti, prispevala h gradnji dobrodelnega doma za starejše in doma za dnevno varstvo otrok, ki so ga vodile nune,« pojasnjuje sogovornica.
Po prvi svetovni vojni so nove politične in gospodarske razmere povzročile pospešeno propadanje slamnikarskih tovarn. K zatonu je prispevala tudi moda, predvsem pa ideologija v smislu »dol z aristokracijo, dol s statusnim simbolom«. Nošenje pokrival v javnosti ni bilo več zaželeno; klobuke so zamenjale delavske čepice. Po drugi svetovni vojni se je industrijska proizvodnja slamnikov nadaljevala v nekaterih manjših slamnikarskih delavnicah, kot sta Cerar in Ravnikar, glavnina proizvodnje pa v tovarni Univerzale Domžale, ki je bila sprva Tovarna slamnikov. Po njeni zaslugi je bila slamnikarska industrija v Domžalah prisotna več kot 130 let. Leta 2003 so tovarno zaprli in tudi slamnikarstvo bi šlo v pozabo, če ne bi entuziasti odprli muzeja in ob pomoči Občine Domžale organizirali prenosa znanja s šivalkami in pleticami kit preteklih časov.
Tudi Ana Cajhen se je tako udeležila teoretskega in praktičnega izobraževanja pod mentorstvom Joži Košak in Milke Breznik. Usvojila je pletenje slamnatih kit in šivanje na poseben stroj za šivanje slame, potem pa se je še sama izobraževala, ure in ure vadila ter počasi usvojila praktično znanje. »Za prvi slamnik sem potrebovala kar 20 ur, danes pa ga sešijem v desetih minutah,« se zasmeji in pove, da se rokodelcem obetajo boljši časi, saj so julija 2023 na nacionalni ravni sprejeli rokodelski zakon, ki omogoča prenos rokodelskih znanj, sama pa intenzivno sodeluje pri vzpostavitvi izobraževalnih modulov z Obrtno zbornico Slovenije, sekcijo za rokodelstvo.
S slamnikarstvom živi že desetletja, saj je že kot dijakinja in študentka zgodovine opravljala hostesno delo v osrednji lokalni kulturni instituciji, Kulturnem domu Franca Bernika. Tedaj so začeli pripravljati stalno zbirko slamnikarstva, vzpostavili so Slamnikarski muzej in slamnikarstvo na Domžalskem vpisali v register kulturne dediščine. Zgodba jo je močno pritegnila, po muzeju je začela voditi skupine in sedaj po naročilu prav tako šiva slamnike, prodajajo pa jih tudi v muzeju. Zanimanja je veliko, veliko obiskovalcev imajo tudi iz tujine; tudi potomci nekdanjih slamnikarjev se najdejo med njimi. Cene njenih ročno pletenih slamnikov se gibljejo od 55 do 70 evrov, ob čemer omeni, da je za povprečno velik slamnik treba imeti približno 30 metrov pletene kite (ki se jo plete približno 30 ur), pri predpripravi slame pa ne pozabimo na ročno žetev in sortiranje bilk po debelini, kar prav tako terja svoj čas.
Slamnik je naravni izolator
Seveda ima takšen slamnik veliko prednost pred tistimi, ki jih lahko kupimo v trgovinah in so večinoma narejeni iz celuloze, ki jo plastificirajo – pod takimi je še bolj vroče, kot bi bilo sicer. Slama pa je naravni izolator, ki nase veže vlago, zato je slamnik iz tega naravnega materiala veliko boljša rešitev za vroče dni. Slamnike, ki so jih izdelali v Domžalah, imajo ljudje vrsto let, Ano Cajhen pa pokličejo tudi ljudje, ki se jim je po desetletjih uporabe uničil kakšen šiv, ona pa ga potem z veseljem popravi.
Največji slamnik je Ana Cajhen naredila leta 2022, ko se je skupaj z Julio Kajo Hrovat udeležila Ljubljanskega tedna mode. Za ta namen je izdelala slamnik, ki čez sredino meri cel meter in vsebuje 120 metrov ročno pletene slame. V muzeju je postavljen na ogled, svoje častno mesto ima med več kot 700 predmeti, reprodukcijskimi fotografijami in dokumenti ter več kot 100 slamniki, ki se razlikujejo tako po starosti kot po obliki, velikosti, namenu, načinu izdelave, barvi, materialu in širini kit.
Slamnikarski muzej je kraj, kjer se srečujejo ljudje, ki v ohranjeni dediščini slamnikarstva prepoznajo vrednoto in čutijo, da je to skupen in pomemben element, ki krepi lokalno ter nacionalno identiteto. Za šolske skupine pripravijo tematsko vodenje z doživljajsko-ustvarjalnimi delavnicami, pogosti obiskovalci so tudi starejši, ki se še spominjajo lepih slamnikarskih časov in jih želijo tu podoživeti. »Nekdanje delavke iz tovarne Univerzale me ponavadi pocukajo za rokav v trgovinah, na stojnicah ... Včasih so to povedale z bolj povešeno glavo, danes pa so nadvse ponosne, da so opravljale to delo in da se je pomen slamnikarstva spet vrnil,« pripoveduje zanimiva sogovornica in še pristavi, da je obiskovalcev iz leta v leto več, veliko se jih ustavi na poti iz Ljubljane proti Brniku. »Večina obiskovalcev pa preprosto pride po nov slamnik v trgovinico. Navdušeni so nad dodano vrednostjo izdelka in našo zgodovino ter slamnik ponosno nosijo.«
