»Smo prva in zadnja vas v Evropi,« se nasmehne eden od domačinov v Rigoncah, ko ga povprašamo o migrantih, ki vsakodnevno prečkajo slovensko-hrvaško mejo in nato njihovo vas. V avgustu so jih policisti našteli v povprečju 260 na dan. Večinoma prihajajo ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Čez dan je malce zatišja, nato pozno popoldne spet pridejo, večinoma peš po cesti skozi nekdanji mejni prehod ali po progi. Do postaje Harmica ali Sutla na hrvaški strani se pripeljejo z vlakom, in to povsem legalno, z vozovnico. Eno od odvrženih vozovnic smo skupaj s hrvaškim dokumentom mlade migrantke iz Pakistana o registraciji v azilnem domu v Zagrebu našli zmečkano ob cesti. Take dokumente domačini pobirajo po travnikih in poljih vsakodnevno.

Želijo, da ograja ostane

V Rigoncah, obmejni vasici ob reki Sotli, živi okoli 160 ljudi. Čisto na koncu vasi zadnje hiše od Sotle loči najprej panelna in nato malo naprej, kjer naselja ni več, še rezilna ograja. Ta je močno zaraščena, na enem mestu celo pomendrana, tam od reke proti ograji vodi dobro shojena gaz. Po pripovedovanju krajanov je Sotla v tem času visoka morda pol metra. Ni je težko prebroditi. »Toda saj ni treba čez reko, če pa so mejni prehodi odprti in ni nobene kontrole,« povedo domačini. Želijo si, da bi ograja ostala. Ta migrante vendarle usmerja v neki koridor in jih policisti lažje prestrežejo, kot pa če bi hodili kar povsod. Večino policisti prestrežejo tik ob meji, v vasi ali na bližnjih poljih. Le redko kateremu se uspe izmuzniti do dobrih pet kilometrov oddaljene Dobove, skoraj nikomur kam dlje. »Včasih kdo prileze iz koruznega polja in beži, dokler mu policisti ne zakričijo: Stop! Slovenian police, slovenian police! (Stop, slovenska policija, slovenska policija!) Ko prebežniki vidijo, da ne gre za hrvaške policiste, se takoj ustavijo in si oddahnejo, Njih se očitno bojijo,« nam pove eden od starejših krajanov Rigonc.

»Vsak dan hodijo. K nam so en dan prišli kar na stopnišče, prosili so za vodo. Iz Afganistana so bili, in ko sva jih vprašala, kam gredo, so rekli: Italija,« sta nam pripovedovala starejša zakonca. »Hodijo v skupinah po dva, štiri, deset pa tudi do štirideset. Ampak veste, to so še otroci, mladi fantje, stari petnajst, osemnajst, dvajset let, redko kdo je starejši. Resda še ni bilo kakšnega incidenta ali napada, večinoma so miroljubni. Res pa je, da nikoli ne veš. Vendarle so to večje skupine ljudi, tujcev. Skoraj vsako noč slišimo vlak, ki trobi, ko gredo migranti po progi. Tudi psi lajajo cele noči,« doda starejša gospa.

Spet mejni prehodi, zakaj pa ne?

Takih zgodb je nešteto. Pri eni od krajank si je skupina mladeničev zavetje poiskala kar pod nadstreškom. Našla jih je, ko je zjutraj stopila do avta, da se odpelje v službo. Spet druga nam je pripovedovala, da so že večkrat šli preko njenega dvorišča, četudi je okrog in okrog zagrajeno z ograjo. »Naravnost preko ograje gredo, saj jih očitno tako vodi navigacija. Ampak se nič ne ustavijo. Le ko je bila huda vročina, so prosili za vodo. In seveda smo jim dali vodo, le kako ne bi, saj so vendar ljudje tako kot mi. In so se tudi zahvalili, na svoj način pač, potem pa takoj šli spet naprej. Saj ne, da bi me bilo ravno strah, se pa počutim neprijetno, sploh če sem sama doma.« A kot dodaja, se pač navadiš in zaklepaš. »Pa saj bi lahko spet vzpostavili kontrolo na mejnih prehodih, zakaj pa ne. To bi najbrž pomagalo,« dodaja. »Lahko pa bi poslali tudi še več policije in vojsko na mejo, kajti ograja jih ne bo ustavila,« razmišlja.

Tudi Marija Cvetkovič pravi, da se ne počuti več povsem svobodno. »Osebno me je strah. Zato sama zvečer sploh ne grem iz hiše, še podnevi se bojim iti čez polje. Tudi vnukov si ne upam spustiti iz hiše samih.«

V zadnjih treh tednih so v Rigoncah močno okrepili navzočnost policistov. Ob našem obisku je policijski kombi patruljiral po polju, se zapeljal skozi vas in parkiral pri gasilskem domu sredi vasi. Malo naprej pri podvozu pod železnico so stali trije policisti, čez kakšno uro se je pripeljal še en policijski kombi. Morda je tudi zato migrantov zdaj nekoliko manj kot avgusta. Zadnji konec tedna so jih na območju Posavja našteli 433, v ponedeljek 154, veliko večino spet v Rigoncah in okoliških naseljih. Policisti so s krajani v dobrih odnosih, skorajda že prijateljskih. »V vasi nas živi 160, policistov je pa dvesto. Najbrž smo najbolj varovana vas v Sloveniji, če ne kar v Evropi,« se je nasmehnil upokojenec Zvone Pavlin, potem ko je policistom prijazno ponudil kavo in čaj.

Srečni, ko izvedo, da so v Sloveniji

Tudi sam je imel že večkrat migrante na dvorišču. Posestvo ima okrog in okrog zagrajeno z dva metra in pol visoko ograjo. »Na sedmih mestih je že polomljena ali zvita, saj plezajo čez ograjo, pač sledijo navigaciji, četudi je malo naprej konec ograje.« Nekoč je stopil iz dnevne sobe na teraso, da bi pogledal, kaj se dogaja, saj je pes močno lajal. Ko je odprl vrata, se je vanj zaletela deklica, stara kakih dvanajst let, nekaj korakov za njo pa je bilo še devet odraslih. »Ne, ni me strah, saj nikomur nič nočejo. Večinoma so prijazni, tudi pozdravijo, so pa srečni, ko jim poveš, da so v Sloveniji,« doda. »Migranti so vedno bili, so in bodo. Zagotovo pa situacija ni prijetna. Nobena vojska jih ne bo ustavila. Največ, kar lahko storimo, je, da slovenska vlada pritisne na sosednjo Hrvaško, da ta ustavi migracije na svoji južni meji, torej srbski in bosanski, ne pa tukaj, na slovensko-hrvaški,« razmišlja Pavlin. »Vendar močno dvomim, da jim bo uspelo, če na jugu Evrope res čaka že milijon ljudi.«

Krajani Rigonc so odprti, prijazni ljudje. Pa vendar se sprašujejo, kdaj bodo spet zaživeli brezskrbno, kdaj bo konec migrantskega vala in ali ga bo zima sploh ustavila. In kaj bo, če bo Evropa zaprla meje in začela migrante pošiljati nazaj. Vsa mogoča vprašanja se jim porajajo. Moti pa jih še nekaj: zdi se jim, da si politične stranke zdaj okrog njih nabirajo politične točke. Tega si pa nikakor ne želijo.