Kot bi treščila bomba, pademo iz spokojne gozdnate pokrajine v raztreščeno dolino, ki so jo vode z vseh strani bregov razjedle, kakor rovka rovari po površju zemlje, in jo zasule s kamenjem, blatom, zemljo in gramozom ter na svoji poti rušile vse pred sabo. Prizanašale niso nikomur. Edina stavba, iz katere je v najhujših dneh poplav v Črni svetila svetloba, je bil center za usposabljanje, delo in varstvo.

Ta je bil v najhujših trenutkih svetla točka Črne in tudi edina stavba, ki je imela agregat in elektriko. Sem so nameščali evakuirance in tu se je vzpostavil štab civilne zaščite za Črno na Koroškem, od koder poteka vsa koordinacija. Semkaj prihajajo prostovoljci, ki jih nato razporedijo po deloviščih po vsej Črni, tu je danes nekakšno stičišče Črnjanov in tu boste srečali županjo Romano Lesjak, če ne bo ravno kje v vasi ob svojih občanih. V gumijastih škornjih, s plastenko vode v rokah, obližem na komolcu, ker je padla s kolesom, s katerim se te dni po uničenih in blatnih cestah vozi okoli, po osmih dneh reševanja domačega kraja že z vidno izmučenim obrazom. Kako ne, ko pa je v teh dneh komaj zatisnila oči, saj jo dogodki in usode ljudi preganjajo tudi ponoči.

»To noč sem prvič legla v posteljo ob polnoči, prej ob treh zjutraj, in prvič trdno spala,« odvrne povsem mirno, toda nato z veliko bolj odločnim glasom nadaljuje. »Odplaknilo nam je veliko let dela, toda javno infrastrukturo bomo že uredili, medtem ko bodo travme in stiske ljudi ostale. Zato ne bom dopustila, da bodo pozabili na nas. Ljudje, ki nekaj obljubijo, se morajo tega načela držati. Držim se ga tudi sama in bodite brez skrbi, da se bom borila kot levinja za svoje sokrajane in ne bom popustila tistim, ki bi želeli, da se na Črno pozabi.«

Gvido Jančar je dolgoletni prostovoljec, ki ima za sabo 25 let dela pri zaščiti in reševanju, prejel je tudi državno priznanje za prostovoljca leta. Pripoveduje o presunljivih prvih dneh ujme v Črni, ko so se lahko Črnjani zanesli le nase. »Imeli smo kompletno gasilstvo, gorsko reševalno in nekaj ljudi iz civilne zaščite. Vsi smo bili to bitko, zmagali, rešili, kar se je rešiti dalo, in nismo imeli smrtnih žrtev. Ker nismo imeli nobene povezave in signalov z zunanjim svetom in ker smo bili prav vsi v kraju prizadeti v poplavah, se je javilo 16 prostovoljcev, fantov in deklet iz Črne, ki so pustili svoje družine in poplavljene domove ter odšli pomagat drugim. V tistem trenutku smo se vsi trudili, reševali in se prebijali do soljudi. To je trajalo dva dni in pol, nato je prišla elektrika in počasi so se začele stvari odpirati.«

Črnjani ob svoji usodi niti malo ne tarnajo. Toda taki so, trdi, a dobri. »Vsak je rekel le, saj bo šlo, samo da smo živi, zdravi in na varnem,« potrdi Jančar. 

Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika

Iskanje pomoči je znak poguma

Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kaj psihiater dr. Dragan Terzič svetuje vsem, ki psihično trpijo zaradi posledic poplave, kako Primož Jeralič, ročni kolesar, vabi invalide k športu s sloganom »kolesarjenje za vse«, kako predano dela v svojem sadovnjaku Gregor Božič, režiser in sadjar, kaj smo izvedeli med obiskom terminala za sadje, cvetje in druge hlajene tovore v Luki Koper, kako Katarina Benček iz tipične slovenske lepotice in vplivnice vse bolj postaja poslovna ženska ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.