Slovenija je po ustavni ureditvi parlamentarna demokracija, v okviru katere ima predsednik republike malo pristojnosti. A ko so pred več kot tremi desetletji snovali ustavo, so določili, da predsednika republike izbiramo na neposrednih volitvah in ne v parlamentu oziroma državnem zboru, kjer je skoncentrirana vsa moč. Predsednik republike je s tem, kljub šibkosti v pristojnostih, ki mu po ustavi pripadajo, dobil mehko obliko moči – mandat, ki mu ga državljani podelijo neposredno na volitvah. Kako jo bo uporabil, je prepuščeno izvoljeni osebi.
Višja udeležba, več avtoritete
Še vedno aktualni predsednik republike Borut Pahor je bil v minulih letih tarča kritik, da se v javnosti premalo oglaša, sam je tudi izjavil, da ne želi biti moralna avtoriteta, v rednih anketah Vox populi, ki jih objavljamo v Dnevniku, pa je prejemal visoke povprečne ocene. Razloge za Pahorjevo (ne)moč lahko iščemo tudi v relativno nizki volilni udeležbi na predsedniških volitvah pred petimi leti. Leta 2017 je bila v prvem krogu 44-odstotna, v drugem le še 42-odstotna. Na volitvah pred tem je bila volilna udeležba bistveno višja (leta 2007 je bila 58,46-odstotna, leta 2002 pa 65,39-odstotna). Pred letošnjimi predsedniškimi volitvami se zastavlja vprašanje, ali bomo priča višji volilni udeležbi, tako kot na parlamentarnih volitvah. Glede na višjo volilno udeležbo na predčasnem glasovanju bi lahko sklepali, da bo višja tudi na volilno nedeljo. V treh dneh predčasnega glasovanja je letos glas oddalo 68.000 volilcev ali okoli štiri odstotke volilnih upravičencev. Pred petimi leti je bilo število predčasno oddanih glasov bistveno nižje: v treh dneh je glasovalo 28.201 volilcev oziroma 1,65 odstotka, pred desetimi leti pa zgolj 23.350 oziroma 1,36 odstotka volilnih upravičencev.
Ko ima predsednik zvezane roke
Pristojnosti predsednika republike določa 107. člen ustave. Večina pristojnosti je rutinske narave, to je, da razpiše volitve v državni zbor ali pa razglaša zakone. Predsednik republike nima možnosti veta oziroma ne more nikakor ustaviti sprejemanja zakona, zakon mora podpisati, četudi se z njim ne strinja. V preteklosti smo bili priča upiranju predsednika Janeza Drnovška, ki leta 2006 (prva Janševa vlada) ni hotel podpisati zakona o azilu, a je na koncu to moral storiti, ker ni imel drugih pravnih možnosti. Predsednik imenuje državne funkcionarje, kadar je tako določeno z zakonom. Tako je denimo pri imenovanju vodstva komisije za preprečevanje korupcije. Predsednik republike formalno postavi in odpokliče veleposlanike, vendar je pri tem vezan na odločitve vlade. V preteklosti se je že zgodil zaplet, ko Danilo Türk ni hotel podpisati imenovanja Dimitrija Rupla za veleposlanika. A s tem si je nakopal srd stranke SDS, ki ji ga je uspelo do predsedniških volitev 2012 medijsko očrniti in s tem narediti prostor za vzpon Boruta Pahorja, ki je bil vseh deset let izjemno servilen do predsednika stranke SDS Janeza Janše. Ta primer je razgalil vso nemoč predsednika republike, ki se znajde pred reelekcijo.
Predlagal bo šest
ustavnih sodnikov
Predsednik republike izdaja listine o ratifikaciji, na zahtevo državnega zbora se mora izreči o posameznem vprašanju, podeljuje odlikovanja in častne naslove in odloča o pomilostitvah. Milan Kučan je v dveh mandatih (od 1992 do 2002) pri 910 prošnjah odobril 200 pomilostitev, Janez Drnovšek jih je odobril 99 (695 vlog), Danilo Türk 19 (547 vlog), Borut Pahor pa štiri (1094 vlog). Poleg tega je predsednik republike tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil Republike Slovenije, po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predlaga kandidata za predsednika vlade, predlaga pet od enajstih članov sodnega sveta (sodna veja oblasti), poleg tega predlaga ustavne sodnike, ki jih potrjuje državni zbor. V novem mandatu bo moral predsednik republike izpeljati postopek imenovanja kar šestih ustavnih sodnikov, saj bo v prihodnjih petih letih šesterici potekel devetletni mandat. V tem kontekstu bo pomembno, kakšen izbor kandidatov bo opravil novi predsednik republike.
