Predsednik evropskega sveta Charles Michel je na Blejskem strateškem forumu (BSF) dal nov zagon vprašanju širitve Evropske unije na Zahodni Balkan. Prvič je namreč omenil datum, ko naj bi Evropska unija in tudi države Zahodnega Balkana, ki jih ne imenuje več »kandidatke za članstvo«, temveč »bodoče članice«, bile pripravljene na širitev. To je leto 2030. Pri zahodnobalkanskih voditeljih je ta napoved predsednika evropskega sveta naletela na zadržano odobravanje, saj se nekateri izmed njih kot del Evropske unije vidijo že pred letom 2030.
Napoved Charlesa Michela, da Slovenija po uvodni pomoči Evropske unije tudi v prihodnje pri odpravi posledic nedavne ujme ne bo ostala sama, je bila zagotovo najpomembnejše sporočilo prvega dne Blejskega strateškega foruma. Pomagalo je tudi vreme: ko so v blejsko Festivalno dvorano na slavnostno otvoritev prihajali še zadnji gostje, se je usulo kot iz škafa. Gostitelja konference, premier Robert Golob in zunanja ministrica Tanja Fajon, sta se se zahvalila za pomoč po avgustovski ujmi in pozvala k nadaljevanju solidarnosti v obliki dobrodelnih prispevkov za žrtve poplav. Glavna pozornost je bila sicer namenjena Michelovemu razmisleku o širitvi EU.
Golob: odločitev v naslednjem letu ali še dolgo ne
Michel je izpostavil, da morajo v okviru priprav na članstvo v EU do leta 2030 svoje delovanje temu cilju prilagoditi tako članice EU kot z opravljanjem domačih nalog tudi bodoče države članice. Kar zadeva Evropsko unijo, to po Michelovih besedah pomeni, da mora biti naslednji večletni proračun EU po letu 2027 prilagojen širitvi, Evropska unija pa se pri lastnih reformah po njegovi oceni ne bi smela v celoti odpovedati soglasju pri odločanju. Michel je omenil tudi možnost, da bi v evropsko pogodbo vključili določilo, da države, ki so se pred kratkim pridružile EU, ne bi mogle preprečiti širitve Unije z blokado.
Kandidatke za članstvo bi po njegovi oceni morale svoje naloge opraviti predvsem na področjih vladavine prava – ključna so področja pravosodja in sprejemanja ekonomskih reform. »Širitev niso več sanje, čeprav bo proces težak in kompleksen za EU in za države članice,« je poudaril Michel in omenil več možnosti postopnega vključevanja. Kandidatke bi lahko uvodoma vključili v enotni evropski trg, sodelovale bi lahko pri sestavah Sveta EU na področjih, kjer so zaključili pogajanja, ali pa bi jih vključili v oblikovanje skupne varnostne in obrambne politike EU. Da se glede širitve EU na Zahodni Balkan spreminja odnos integracije zaradi ruske agresije na Ukrajino, je ocenil premier Robert Golob. Evropska unija bi v prihodnjih dvanajstih mesecih morala spremeniti oblike pristopnega procesa; če ne bo, bo treba na to še dolgo čakati, je dejal. Ob tem je napovedal, da se bo Slovenija še naprej zavzemala za to, da države Zahodnega Balkana dobijo mesto v EU, kamor sodijo.
EU brez alternativ
Voditelji šestih zahodnobalkanskih držav, ki se želijo pridružiti Evropski uniji, so Michelov predlog načeloma sprejeli z zadovoljstvom, a zaradi dolgih pristopnih procesov, ki so že za njimi, tudi z znatno mero skepse in frustracij. Te so bile pri nekaterih večje kot pri drugih. Albanski premier Edi Rama je menil, da leta 2030 Albanija najbrž še ne bo članica EU, hkrati pa upa, da bodo nekateri deli Michelovega načrta do takrat vendarle uresničeni. Ocenil je, da Balkan potrebuje bolj konsistentno pomoč EU, hkrati pa tudi dostop do evropskega notranjega trga, kar je sicer Michel ponujal kot eno od možnosti postopne širitve. Izpostavil je nedoslednost, da se v okviru Berlinskega procesa veliko govori o evropskih investicijah na Zahodnem Balkanu, na koncu pa investirajo ZDA ali Kitajska. A potem ko je Albanija skupaj s Severno Makedonijo dobila status kandidatke, ni več nestrpen glede vključitve svoje države v EU, je zagotovil. Glavno je, da so se začela pogajanja, ki jih je označil za največji prenos znanja v zgodovini človeštva.
Manj optimistično je zvenel severnomakedonski premier Dimitar Kovačevski, ki je dejal, da so zelo frustrirani glede blokad njegove države na poti v EU, hkrati pa da obstaja tudi velika podpora članstvu. »Evropska unija je edina alternativa,« je poudaril in izpostavil tudi medsebojno gospodarsko prepletenost. Da bi dosegli Michelov cilj do leta 2030, se mu zdi izvedljivo. Nekoliko bolj nestrpen je bil črnogorski premier Dritan Abazović; njegova država je doslej naredila največji napredek v pristopnih pogajanjih. Črno goro je predstavil kot državo, ki nima težav s svojimi sosedami, hkrati pa je dosegla velik napredek v boju proti korupciji in kriminalu. »Včasih evropski voditelji ne vedo, kaj hočejo. Širitev na Zahodni Balkan mora biti dvosmerna ulica,« je Abazović poudaril nujnost sprememb v pristopnem procesu. Če se to ne bo zgodilo, utegne prevladati evroskepticizem ali pa bo na Balkanu kakšna tretja država postala pomembnejša igralka, je bilo slišati.
Velika pričakovanja in velike frustracije
Voditelji Bosne in Hercegovine, Srbije ter Kosova so tudi zaradi lastnih težav v odzivih na Michelov predlog delovali manj navdušeno. Za predsedujočo svetu ministrov BiH Borjano Krišto je največji korak za njeno državo letos pomenila pridobitev statusa kandidatke. Zavedajoč se kompleksnosti težav BiH pa je dejala, da pot do EU ni lahka. »Pričakujemo hitro odpiranje pogajalskega procesa. EU mora biti bolj jasna glede pridružitvenega procesa – ne samo glede BiH, ampak tudi glede drugih držav,« si je zaželela Borjana Krišto.
Tudi na BSF so prišla do izraza velika razhajanja med Srbijo in Kosovom. Evropska unija od Beograda in Prištine v perspektivi članstva v EU zahteva normalizacijo odnosov. Kosovski premier Albin Kurti, ki je zaradi zadnjega zaostrovanja na severu države soočen tudi z evropskimi povračilnimi ukrepi, je bil optimističen glede prihodnosti svoje države. Upa, da bo preostalih pet držav EU, ki še zavračajo priznanje kosovske državnosti, prepričal, da bodo spremenile stališča. Nizal je razlike med Kosovom in Srbijo na področju podpore Evropski uniji in glede sankcij proti Rusiji ter napovedoval izvedbo predčasnih lokalnih volitev v spornih občinah. Srbska premierka Ana Brnabić pa je poudarila, da obstaja samo ena država – Srbija, saj Kosovo ni mednarodno priznano in po njeni oceni ne bo postalo del EU. Vnovič je izpostavila, da Kosovo še ni realiziralo dela Bruseljskega dogovora iz leta 2013, po katerem bi morali ustanoviti skupščino srbskih občin. Tudi Brnabićeva si je dala duška zaradi frustrirajočega občutka države, da je pristopni proces nikoli dokončana zgodba, »da kar koli storijo, ni dovolj«, in da se nenehno spreminjajo pogoji pridruževanja.
