Prof. dr. Nives Ogrinc, raziskovalka na odseku za znanosti o okolju na IJS, ki se ukvarja tudi z ugotavljanjem geografskega porekla živil, je navedbe KGZS o potvarjanju slovenskega porekla mesa prašičev potrdila. »Analizirali smo 148 vzorcev svinjine, od tega devetnajst vzorcev iz trgovin, ki so bili označeni kot slovenski. Prav teh devetnajst tržnih vzorcev je bilo ključnih za ugotovitev, da je 79 odstotkov vzorcev, označenih kot slovenskih, verjetno tujega izvora,« je pojasnila Ogrinčeva in pripomnila: »Skoraj 80 odstotkov neskladij jasno kaže na resen problem označevanja in potrjuje, da je nadzor nad poreklom hrane zelo pomemben.« Agrarni ekonomist prof. dr. Aleš Kuhar pa je poudaril, da na podlagi rezultatov izotopskih analiz živil ni mogoče razlagati razmer na trgu mesa prašičev.
Preverijo lahko le, ali je nekaj pridelano v Sloveniji ali ne
Po besedah dr. Nives Ogrinc je treba za določanje geografskega porekla živil vzpostaviti ustrezen sistem sledljivosti, in sicer podatkovno zbirko za vsako živilo posebej, ki mora poleg meritev izotopske sestave lahkih elementov (vodika, ogljika, dušika, kisika in žvepla) vsebovati tudi sestavo glavnih elementov, kot so vsebnost žvepla, fosforja, železa in cinka. Zaradi naravnih variabilnosti je treba bazo pristnih vzorcev vzdrževati na letni ravni. Na podlagi teh podatkov izdelajo ustrezen model, ki ga nato uporabijo pri preverjanju vzorcev s tržišča. »Pri tej določitvi lahko preverimo samo to, ali je vzorec pridelan v Sloveniji ali ne, gotovost določitve pa se giblje med 85 in 100 odstotki,« je razložila prof. Nives Ogrinc.
Leta 2018 je v pogovoru za Dnevnik dejala, da imajo že vzpostavljeno bazo podatkov za vino, na podlagi katerih lahko določijo njegovo geografsko poreklo. Takrat je napovedala, da želijo vzpostaviti tudi bazo podatkov za svinjino, da bi lahko trgovcem dokazali njihovo ravnanje, če kupce zavajajo z geografskim poreklom. Iz objave KGZS je mogoče sklepati, da zdaj baza podatkov obstaja tudi za svinjino.
Ravnik: Potreben je hiter in poglobljen odziv nadzornih služb
Dr. Ogrinčeva je povedala, da so v raziskavo vključili primerjalne vzorce svinjine iz več evropskih držav, tudi iz Italije, Avstrije in Španije, ki po začasnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) poleg Madžarske in Hrvaške sodijo med peterico držav, iz katerih je Slovenija lani uvozila daleč največ svežega, ohlajenega ali zamrznjenega mesa prašičev. »Metoda nam omogoča zelo zanesljivo ugotovitev, da meso ni slovensko, ne moremo pa določiti točne države izvora, saj nimamo podatkovne zbirke pristnih vzorcev iz drugih držav,« je izpostavila dr. Nives Ogrinc. Dejala je tudi, da so avtentične vzorce svinjine dobili neposredno od slovenskih rejcev, komercialne pa so kupili v trgovinah. Restavracij ali tržnic v to raziskavo niso zajeli.
Indic, da je skoraj 80 odstotkov analiziranih vzorcev svinjine, ki so bili označeni kot slovenski, verjetno tujega izvora, po mnenju prehranskega varuha Branka Ravnika terja hiter in poglobljen odziv nadzornih služb. »V javnosti še vedno prevladuje splošno mnenje, da ljudje ne zaupajo navedbam porekla tam, kjer je to obvezno. To ni dobro, zato je pomembno takšne primere raziskati in zagotavljati stalen nadzor,« je opozoril varuh. Ravnik vidi težavo tudi v tem, da pri velikem številu prehranskih izdelkov navajanje porekla po evropskih predpisih sploh ni obvezno. Navajanje države izvora ali kraja porekla je denimo obvezno pri svežem in zamrznjenem ter mletem govejem in svinjskem mesu ter pri perutnini. Pri govejem mesu mora biti označena država rojstva, reje, zakola in razseka mesa, pri svinjskem mesu in perutnini mora biti označena država reje živali, za vse sveže meso pa velja, da mora biti označena država, kjer sta bila opravljena zakol in razsek mesa.
Prehranski varuh Branko Ravnik kupcem svetuje, naj se pri nakupu živil osredotočajo na oznako »Izbrana kakovost – Slovenija« in po novem tudi na grafično podobo slovenske zastave na kmetijskih proizvodih ali živilih, ki bo jamstvo za njihovo100-odstotno slovensko pot, da je torej nekaj resnično rojeno, vzrejeno, pridelano in predelno v Sloveniji.
Prašičereja še naprej tone
Po podatkih Sursa je bila Slovenija leta 2000 s prašičjim mesom 77-odstotno samooskrbna, leta 2024 pa le še 35-odstotno, zato velikanski uvoz ne preseneča. Iz zbornika Trajnostna oskrba s hrano v Sloveniji, ki so ga konec lanskega leta pripravili raziskovalci Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), izhaja, da se je med letoma 2000 in 2020 število prašičerejskih kmetij zmanjšalo za več kot 70 odstotkov, za nekoliko manj pa tudi skupno število prašičev. Razlog za to je po oceni strokovnjakov predvsem dejstvo, da se glavnina slovenskih prašičerejcev ni uspela uspešno prilagoditi zaostrenim tržnim razmeram.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pripravilo vizijo slovenskega kmetijstva in hrane do leta 2040. V njej je postavilo cilje, kam želimo priti do leta 2040, vendar se je ta strateški dokument zataknil nekje v medvladni proceduri. Analizo stanja, ki je bila podlaga zanj, je pripravila posebna raziskovalna skupina ljubljanske biotehniške fakultete. Ugotovitve je lani na sejmu Agra predstavil agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec. Kot posebej pereče je izpostavil razmere v prašičereji. Povedal je, da ta panoga še naprej tone. »Če se bo tak trend nadaljeval, se bomo leta 2040 približali ničelni točki. To lahko ogrozi nekaj, kar je pomembno za kmetijsko-prehranski sistem. To so naši značilni kulinarični proizvodi,« je poudaril Erjavec.