Pred nedeljskim referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se na spletu ne širijo le razne dezinformacije o sami vsebini zakona, pač pa nasprotniki zakona med drugim širijo s pomočjo umetne inteligence ponarejeno izjavo slovenskega filozofa Slavoja Žižka. »Zato, če sem iskren – jaz temu zakonu nasprotujem. Ne zato, ker bi bil konservativec, ne zato, ker bi bil sentimentalec, ampak zato, ker vidim v tem liberalno-perverzni cinizem poznega kapitalizma,« lahko recimo preberemo v zapisu, ki ga je med drugimi delila poslanka SDS Alenka Jeraj. Z oznako – »Slavoj Žižek (GPG verzija) o Zakonu o usmrtitvah«.
Kako na širjenje lažnih informacij, da zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nasprotuje, odgovarja Žižek? »Gre za neki zelo okoren falsifikat, s katerim nimam čisto nič. Gre za čisto izmišljotino, na katero ne bi niti reagiral, če se ne bi postopoma začela širiti kot moja izjava,« pravi eden najbolj priznanih filozofov in kulturnih teoretikov na svetu. »Sem celo onstran jeze. To je znamenje, kako nizko smo padli. Nasprotniki zavestno širijo laži, in sicer prav tisti nasprotniki, ki sicer govorijo o človeškem dostojanstvu, pri čemer računajo na to, da bo v tej zmedi nekaj dni to naredilo dovolj škode,« ocenjuje razloge za temi objavami. In podčrta: »To je zame hkrati dokončen dokaz, da je na referendumu treba biti za.«
Po njegovem mnenju gre pri nedeljskem odločanju o prostovoljnem končanju življenja sicer za vprašanje duha, kot je že povedal v videu, objavljenem na spletni strani združenja Moje življenje, moja pravica, ki podpira zakon. »Glavni argument zame je, ko nekdo trpi grozovite bolečine, da stvar ni samo v tem, da ga zelo boli in da vse skupaj nima smisla, ampak pri živem telesu razpada kot duhovno bitje. Njegov duh se v sebi razkraja. In to je s stališča duhovnosti nekaj strahotnega, zato apeliram točno na tiste, ki verjamejo, da človek ni samo malo bolj inteligentna žival. Človek je duhovno bitje, biti duhovno bitje pa pomeni, da so stvari, za katere je pripravljen žrtvovati svoje življenje. In ko je ta duhovna razsežnost ogrožena, je edina prava duhovna drža – seveda ob predpostavki vseh varovalk – ta, da takšnemu človeku omogočimo, da bo njegov duh ostal to, kar je specifično za človeškega duha.«
