»Sodobni zahodni svet se že dolgo sekularizira. Ko tako pogledamo širšo sliko, lahko jasno vidimo procese upadanja tradicionalnih religioznosti in vpliva klasičnih religijskih institucij. Mnogi posamezniki še zmeraj ostajajo religiozni na standardne načine, a vse številnejši življenjski smisel iščejo tudi v drugih religijah in kulturah. Njihove delčke brez večjih zadržkov spajajo z drugimi, v našem globaliziranem svetu dostopnimi elementi. V številnih zahodnih državah je najhitreje rastoča oblika religije 'duhovnost brez religije' – vse več ljudi sebe vidi kot duhovna bitja, a zavračajo oznako religioznost. Opazni del zahodnjakov je religiozen na način 'verovanja brez pripadanja', del pa jih 'pripada, ne da bi verovali'. Slednje priča tudi o tem, da vera in religija nista nujno eno in isto,« uvodoma pove dr. Aleš Črnič, profesor na katedri za kulturologijo ter raziskovalec v Centru za proučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Religija, verovanje, veroizpoved in druge oblike duhovnosti se skozi čas spreminjajo, javnomnenjska raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) pa že od leta 1968 prebivalke in prebivalce Slovenije sprašuje o njihovi (ne)vernosti. Zadnja raziskava, opravljena letos, kaže, da se v zadnjih 28 letih v Sloveniji na prvi pogled ni zgodilo nič dramatičnega – delež vernih ostaja velik, pod površjem pa se je religiozna krajina močno preoblikovala.
Stabilna vernost, spremenjena religioznost
Kot poudarja dr. Srečo Dragoš, profesor na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, je delež tistih, ki se opredeljujejo kot verni, med letoma 1997 in 2025 na podlagi SJM eno najstabilnejših merjenih področij. »Religija ni postala ne manj ne bolj pomembna,« pravi. »Gre za povsem običajna nihanja v deležu (samo)opredeljenih vernih, ki se v zadnjega pol stoletja nikoli niso bistveno spremenila, zlasti pa ne dolgoročno – vernost prebivalstva je pri nas ena od redkih najkonstantnejših dolgoročnih spremenljivk. Še vedno je natančno tako, kot je bilo v nekdanjem socializmu, ob začetku največje družbenopolitične prelomnice v začetku 90. let s prehodom v kapitalizem in na vrhuncu zadnje gospodarske krize in kot je danes. Za verne se označuje okrog dve tretjini prebivalstva, včasih malce več kot 60 odstotkov in včasih pod to mejo, a nikoli manj od 50 odstotkov.«
Če bi gledali zgolj to številko, bi težko govorili o drastičnem upadanju vernih posameznikov. A odločilno je, kakšna je ta vernost in komu je namenjena. Med približno 60 odstotki vernih je po podatkih SJM tistih, ki se imajo za verne skladno z naukom svoje vere, le 18 odstotkov. Dr. Srečo Dragoš opozarja, da kdor ni veren skladno z naukom, po merilih rimskokatoliške cerkve (RKC) vanjo ne sodi. »To pomeni, da se velika večina preostalih vernikov odmika od RKC, in sicer v trojnem smislu: tako glede dogmatike in rednega obiskovanja cerkvenih obredov kot tudi glede nezaupanja v RKC,« pravi dr. Dragoš in še poudarja, da lahko iz SJM razberemo, da se verniki na dogajanja znotraj cerkve odzivajo z absentizmom. »Delež tistih, ki so se udeleževali cerkvenih obredov vsaj enkrat ali večkrat na mesec, se je zmanjšal z 29 odstotkov leta 1993 na letošnjih 16 odstotkov. In obratno: v istem obdobju je delež tistih, ki se verskih obredov ne udeležujejo niti ob največjih cerkvenih praznikih ali celo nikoli, narasel s 30 na 42 odstotkov. Iz slednjega sklepamo, da ne gre za upad vernosti, niti števila katoličanov, pač pa za upad monopola RKC nad vernostjo in institucionalno izgubo njenih odjemalcev,« pravi. In dodaja, da bi bilo neustrezno, »če bi nihanje samoopredeljenih nevernih in rahlo povečanje ateistov razumeli kot izginevanje vernosti, saj je v SJM to razvidno iz večinskega »verovanja« v razne neinstitucionalizirane ponudbe (horoskopi, različne samoizdelane transcendentne kombinacije in tako dalje), ki so na Slovenskem še bolj prepričljive od katoliške dogmatike.« SJM namreč navaja, da je večina, kar 40 odstotkov prebivalcev, verna na svoj lastni način, prav tako pa je v zadnjih letih naraslo število nevernih in prepričanih ateistov, ki zdaj sestavljajo že okoli 20 odstotkov prebivalstva.
Upad dogem, porast nebes
Podatki javnega mnenja kažejo na še en zanimiv pojav, in sicer na upad števila tistih, ki verujejo v ponovno vstajenje. Če je 29 odstotkov Slovencev verjelo v vstajenje po smrti leta 1997, jih danes v to verjame 26 odstotkov. Kot pojasni dr. Marjan Smrke, profesor na katedri za analitsko sociologijo in raziskovalec v Centru za proučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, »to pomeni, da večina nominalnih kristjanov v Sloveniji ne veruje v osrednjo dogmo krščanstva, kot je to mogoče ugotoviti tudi v dobršnem delu drugih evropskih okolij«. Enako je upadla tudi vera v nebesa – z 38 odstotkov leta 1997 na 32 odstotkov letos. Nasprotno pa je naraslo verovanje v pekel: v pekel je leta 1997 verjelo 24 odstotkov Slovencev, danes 25 odstotkov. »Pojav krčenja deleža religioznih in hkratnega porasta deleža verujočih v nekatere dogme v luči poznavanja tovrstnih procesov ni kaj posebnega. Krčenje religioznosti je na primer združljivo tudi z radikalizacijo, ker prehod iz statusa večine v bolj negotova stanja polovice ali manjšine prebivalstva lahko vzbuja strahove in mobilizira preostale,« pojasnjuje dr. Marjan Smrke.
Na samo statistiko oziroma razliko med letoma 1997 in 2025 pa vpliva tudi vmesna pospešena globalizacija in pluralizacija vere. »Kot velja za številne druge vidike življenja v 21. stoletju, tudi področje duhovnosti zaznamujeta izjemna pestrost in mestoma tudi hitre spremembe. Ne more biti posebno presenečenje, da se v dobi interneta, družbenih omrežij in umetne inteligence ljudje s tako imenovanimi poslednjimi vprašanji človeške eksistence soočamo na drugačne načine, kot so to počeli naši predniki,« pove dr. Aleš Črnič. Danes je Slovenija tudi bistveno bolj versko pluralna kot pred osamosvojitvijo; tako je v letu 2025 v Sloveniji delovalo kar šestdeset registriranih verskih skupnosti. »Tu je še težko natančno določljiva množica neregistriranih verskih pojavov, ki obstajajo na način tečajev, duhovnih skupnosti, spletnih platform … Zastopane so vse poglavitne religije sveta, kar izpričuje tozadevno radovednost Slovencev, globaliziranost sveta, imigracije in stopnjo verske svobode, ki ni povsod samoumevna. Z registracijo koptske cerkve leta 2014 pa so pri nas zastopane vse štiri glavne veje krščanstva,« pojasni dr. Marjan Smrke in dodaja, da imamo v novejšem času pri nas opraviti z nekaj razcepi znotraj posamičnih religij, ki so okrepili raznolikost: »Tako so tu tri islamske skupnosti, tri judovske skupnosti, binkoštniki kot razmeroma novejša veja krščanstva tudi v Sloveniji kažejo nagnjenje k diverzifikaciji. Opaznih je nekaj slovensko izvornih pojavov, kot so Otroci Triglava, neregistrirani 'staroverci' in bržkone parodično gibanje Čezvesoljna zombi cerkev blaženega zvonjenja. Nobenega od novejših pojavov ne moremo šteti za nekakšno versko gazelo, ki bi si v kratkem času izborila opazen delež verskega trga. Mogoče pa je, da ima katera izmed novejših verskih skupnosti tak potencial,« meni Smrke.
Čeprav bi lahko sklepali, da porast ateistov ter upad zaupanja v cerkev pomenita splošen odmik od religije, sogovorniki poudarjajo, da je slika kompleksnejša. Vernost v Sloveniji ne izgineva, temveč se premika: iz institucionalnih okvirov v individualizirane oblike, iz stroge dogmatike v širše razumevanje duhovnosti, iz pripadnosti v osebna verovanja.
Stabilni delež vernih, ki ga raziskava Slovensko javno mnenje zaznava že desetletja, tako prikriva premike v strukturi religioznosti. Tradicionalne krščanske dogme izgubljajo prepričljivost, medtem ko mehkejše predstave – kot so nebesa ali različne zamisli o transcendenci – ostajajo prisotne ali se celo krepijo. Hkrati narašča skupina tistih, ki verujejo »na svoj način« brez institucionalne pripadnosti, ter tistih, ki se opredeljujejo kot neverni ali ateisti.
Pluralizacija religijskega prostora v Sloveniji ne pomeni večje religioznosti, temveč večjo raznolikost oblik verovanja. Ob tradicionalnih cerkvah delujejo nove verske skupnosti, neformalne duhovne prakse in spletne skupnosti. Nobena izmed njih ne prevzema vodilnega položaja, vendar pa religijski prostor postaja širši.
V tej kombinaciji stabilne deklarativne vernosti, oslabljene institucionalne pripadnosti, radikalizacije posameznih skupin, padajočega zaupanja v cerkev in naraščajoče pluralnosti se kaže ključna lastnost sodobne religioznosti v Sloveniji: prehod iz ene prevladujoče religijske pripovedi v več manjših, individualnih in pogosto fluidnih pogledov. Prihodnost religije pri nas tako ne bo zaznamovana z vprašanjem, ali smo verni ali ne, temveč predvsem z vprašanjem, na kakšen način bomo verovali – in kako se bodo verske institucije odzvale na družbo, v kateri pripadnost ni več samoumevna, smisel pa posamezniki iščejo v vse bolj raznolikih horizontih.
