V predvolilnih soočenjih so politiki le redko omenjali revščino. Podatek o tem, kako se stopnja tveganja revščine povečuje, smo slišali tu in tam; v volilnih programih strank, ki jim ankete kažejo vstop v parlament, pa pri tej temi praviloma vlada vsebinska »revščina«. Stranke politične desnice SDS, Logarjevi Demokrati ter trojec NSi, SLS in Fokus v volilnem programu besede sploh ne omenijo. Niti enkrat. Nič bolje ni v volilnem programu Prebiličevega Preroda, kjer je dvakrat omenjena energetska revščina, prav tako ne pri Stevanovićevi Resnici, pri kateri je beseda prav tako uporabljena le dvakrat. Posredno. V SD in Levici revščini namenjajo več prostora, Gibanje Svoboda pa volilnega programa še nima objavljenega.
Smo pa zato veliko poslušali v kampanji o davčnih razbremenitvah, ki navadno največ prinesejo najpremožnejšim. Statistični kazalniki, ki merijo revščino oziroma hudo materialno in socialno prikrajšanost, se nam medtem že pet let vztrajno slabšajo, opozarja sociolog dr. Srečo Dragoš: »Čeprav smo po tem škandaloznem kazalniku še vedno pod evropskim povprečjem, imamo znotraj naše družbe tudi kategorije z evropsko nadpovprečnimi deleži revščine in socialne izključenosti. In teh je kar precej. To so enočlanska gospodinjstva, upokojenci, starejši zaposleni (55–64 let), starostniki (zlasti ženske), nizko izobraženi, najemniki stanovanj, predšolski otroci staršev z nizko izobrazbo ter gospodinjstva z nizko delovno intenzivnostjo in s hudo hendikepiranimi otroki.«
Socialna kapica ali socialne nogavice?
Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo poudari, da je problematična tudi globina revščine, četudi v tej kategoriji revnih vseskozi ostajamo za približno tri odstotne točke pod evropskim povprečjem. Tempo njenega povečevanja je pri nas namreč nekoliko višji od drugih evropskih držav. »V letih med 2010 in 2024 se je globina revščine pri nas povečala za 17 odstotkov, v EU pa v povprečju za dobrih 14 odstotkov, kar pomeni, da so rešitve bodisi povsem neučinkovite bodisi je problem prepuščen stihiji.« Sogovornik kot glavni problem pri teh trendih vidi to, da političnega konsenza o njih sploh ni. »Ker ga nikoli nismo iskali. Ali se naj neenakost povečuje ali zmanjšuje, ali je dobro, da imamo evropsko podpovprečni delež revnih ali pa je to slabo? Ali je bolj potrebna socialna kapica za najbogatejše ali socialne nogavice za najrevnejše – tu politične elite niso sposobne podati enotnega odgovora zato, ker ga sploh ne iščejo. To pa ne pomeni, da so vse stranke enake.«
»Politična ponudba je nična, edino, kar se občasno ponuja kot rešitev, je zaposlitev, kar velja za relativno majhen del izključno aktivnega prebivalstva,« je do stanja v slovenski politiki z vidika naslavljanja revščine kritična tudi antropologinja dr. Svetlana Slapšak. Ki se s tega vidika sprašuje: »Koliko je pa nezaposljivih, zakaj se vzdržuje in širi prekarnost in zakaj ni zakonov, ki bi to prepovedali oziroma prilagodili realnim potrebam prebivalstva? Posebno nevarno je enačenje dela in pravic, saj človekove pravice ne morejo biti pogojevane, tudi z delom ne. Nihče tudi ne omenja odgovornosti države do posameznika. V tem smislu je sicer levica veliko bolj državotvorna kot desnica, ki bi brez težav 'odpustila' vse, ki niso koristni za profit, in na tej osnovi ukinila njihove človekove pravice.«
Minimalna plača pod pragom revščine
Dragoš glede zadnjega še izpostavi, kako je kljub temu, da je bila zadnja slovenska vlada usmerjena bolj levo od vseh prejšnjih, tudi ta podlegla instrumentalizaciji socialne politike za doseganje ekonomskih ciljev. »Kljub največjemu povečanju minimalne plače in socialnih pomoči še vedno velja, kar je veljalo pri vseh prejšnjih vladah: minimalna plača ostaja še vedno pod mejo revščine in višina socialne pomoči še vedno ostaja pod mejo osnovnih minimalnih stroškov.« Po njegovi oceni je to dokaz, da razmerje med ekonomsko in socialno politiko od nastanka države ostaja transmisijsko: »Cilj socialne politike je zadrževanje revnih ljudi pod pragom revščine zato, ker ekonomska politika tišči minimalno plačo pod mejo revščine, da je gospodarstvo lahko konkurenčno.«
Zaradi vsega naštetega se pomemben del bremena ukvarjanja z revščino med drugim meče v nahrbtnik civilne družbe, to je nevladnih (dobrodelnih) organizacij. »To je nedvomno znak pomanjkljive državne politike, nevladne organizacije ne morejo biti odgovorne za socialno politiko, formalno aktivisti namreč niso izvoljeni, vendar države to ne moti, če prek njih posredno pridobiva zajeten denar. Gre za pravo krajo in eksploatacijo! Ob tem, ko je država 'delegirala' mnoge probleme na te organizacije, pa si še dovoli, da jih kritizira in sumi, da niso dovolj pokorne in politično ubogljive,« komentira Svetlana Slapšak. Ki pri tem opozarja, da je v luči socialne države kot ustavne kategorije to, da je skrb za revne na plečih prostovoljcev, ne pa oblastnikov in države – izrazito protiustavno stanje.
Lažni vtis davčnega odiranja
S sogovornikoma smo se pogovarjali tudi, kaj vse prispeva k temu, da je revščina tako marginalna politična tema, na drugi strani pa je rezanje davkov tako popularno. »Gre za prilizovanje kapitalu in kapitalistom, ki nimajo nobenih obveznosti, ko gre za človekove pravice, humanost, pogosto tudi za ekologijo oziroma skrb za okolje ne. Osnovna politika države bi morala biti obdavčevanje bogatih, kar je, ali je vsaj bila politika skandinavskih držav,« pravi Slapšak. Ki še pristavi: »Revščina se v medijih negativno konotira, je pa priljubljena tema zloraba socialnih transferjev, medtem ko revščina zaposlenih sploh ni tema – razen za filantropske institucije. Če je zaposlena oseba pod pragom revščine, je odgovoren delodajalec, gre namreč za ogrožanje človeškega življenja in s tem je to zame kaznivo dejanje! Kulturo zadržujemo daleč od revnih in – kar je najslabše – med otroki se neenakost tolerira in promovira od samega začetka šolanja.«
Dragoš pa glede političnih prioritet v Sloveniji izpostavi, da so davki vse od nastanka slovenske države občutno pod povprečjem Evropske unije. »Ta trditev o višini davkov velja tako nominalno kot glede odstotka BDP. Po skupni višini davčnih obremenitev nismo nikoli dosegli povprečja EU, čeprav je hkrati res, da tudi nismo bili na dnu. Malce drugačna slika je recimo pri obremenitvah živega dela in pri DDV, tu smo malce nad povprečjem, smo pa zato globoko pod povprečjem pri drugih obdavčitvah, zlasti glede dobičkov, premoženja, stanovanj in tako dalje,« poudari. Pri čemer pravi, da je to sicer jasno tudi politikom: »Vse to je vseskozi znano vsem, zlasti političnim strankam, a kljub temu so delodajalci uspešni pri ustvarjanju lažnega vtisa, kako nas slovenska država davčno odira.«
Ponotranjeni neoliberalizem
Zakaj se je tako uspešno prijela ta laž, se posledično sprašuje. In odgovarja, da so ključni trije momenti. Prvič, zaradi dediščine bivše LDS: »Ker od sredine 90. let, ko so se socialni prispevki delodajalcem radikalno znižali in za delavce povišali, so delodajalci sistematično skrbeli, da se je ta davčni trik pozabil, izbrisal iz kolektivnega spomina, politične elite pa so temu povsem nasedle.« Pod drugo točko medtem Dragoš izpostavi dejstvo, da so v javnem prostoru zgolj delodajalci uspeli ustvariti enotno fronto, medtem ko je politika od leve sredine podlegla tako imenovani tretji poti, ki jo po njegovem utelešeta na primer bivši in sedanji predsednik SD Borut Pahor in Matjaž Han.
In tretjič? Ker v neoliberalizmu živimo že pol stoletja in sta se v tem »duhu časa« rodili že dve generaciji. »V začetku 21. stol. pa je postalo dokončno jasno, da se je vzporedno z globalnim poenotenjem kapitalističnega razreda delavstvo fragmentiralo in podleglo neoliberalizmu še v večji meri od vseh ostalih slojev. Po mnenju našega sogovornika zato »deklasiranci volijo trumpizem, fašizem in janšizem«. In podčrta: »Ne čudimo se, k temu smo prispevali tudi mi, intelektualci. Vprašajte se, kolikšen del ekspertov za ekonomijo – samo akademskih je v Sloveniji okoli tisoč – nasprotuje neoliberalizmu? Na Slovenskem jih preštejete na prstih ene roke.«