Trenutno ste zaposleni na Univerzi Witten/Herdecke v Nemčiji in ste vodja Inštituta za integritivno medicino. Kako bi našim bralcem pojasnili, kaj so področja vašega raziskovanja?
Ko sem pred osmimi leti prevzel inštitut, sem s sodelavci ustanovil tako imenovani think thank oziroma raziskovalno skupino, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj moramo storiti danes, da čez 20 ali 30 let ne bomo imeli občutka, da smo zamudili nekaj bistvenega – še zlasti glede prihodnosti otrok. Zbrali smo strokovnjake z različnih področij in pripravili seznam tem: kako gradimo svoja mesta; zakaj vrtci in šole niso najlepše in najbolj zdrave stavbe v kraju; zakaj tam ni najboljše hrane itd. Zelo visoko na seznamu je bila tema digitalnih medijev. Iz tega se je razvil projekt, ki raziskuje, kako digitalne naprave in razni ekrani vplivajo na razvoj otroka in mladostnika.
Začeli smo tako, da smo nekaj družinam naročili, naj za štiri tedne televizijo odstranijo iz domovanja. Pogosto – in to pri starših iz vseh družbenih slojev – so se vrnili in rekli: »Na začetku je bilo naporno. Otroci so se več prepirali, morali smo iskati načine, kaj početi z njimi. A po nekaj tednih so začeli več pomagati, igrali so se drugače, postali so bolj ustvarjalni, več so bili zunaj, boljše volje – in tudi mi smo bili boljše volje. Televizija ostaja v kleti.« Seveda pa danes ne gre več samo za televizijo – zasloni so povsod.
Sklepam, da se je iz tega razvil projekt Screen Free Till Three (Brez zaslona do tretjega leta), ki pa je danes nacionalni projekt in ga podpira nemška vlada.
Res je. Danes gre za enega največjih nacionalnih projektov v Nemčiji in tudi za eno največjih raziskav na vpliv zaslonov v zgodnjem otroštvu. Obenem smo želeli preveriti, do kdaj bi morali biti zasloni prepovedani, ali bi morala meja biti do dveh let (kot pravijo nekatere družbe) ali do treh? Na podlagi opažanj pediatrov, vzgojiteljev in podatkov trdimo, da do treh. Skupaj z desetimi znanstvenimi združenji smo pripravili nemške nacionalne smernice za preprečevanje motenj pri uporabi zaslonov.
Ali je danes sploh mogoče otroka zaščititi pred ekrani, ti so namreč povsod. Je mogoče, da otrok odrašča brez televizije, tablice?
Bilo bi idealno. Seveda bodo otroci, mlajši od treh let, občasno videli zaslon, vendar nimamo nobenih dokazov, da bi jim to koristilo, in precej podatkov je, da je televizija škodljiva.
V Sloveniji smo z novim zakonom o šolstvu sprejeli, da so mobilne naprave v času pouka oziroma v času, ko je posameznik v šoli, prepovedane. Se vam zdi prav, da imamo to uzakonjeno?
Strinjam se, če zakon velja za vse, saj s tem ustvarjaš enakost. Sicer nisem zagovornik prepovedi kot takih, raje vidim dejanja iz spoznanja. A obstajajo stvari, pri katerih sprejemamo starostne omejitve – sedemletnikom recimo ne dovolimo voziti. Starost 18 let za vožnjo je arbitrarna, čeprav bi nekateri petnajst- ali šestnajstletniki zmogli voziti brez večje nevarnosti. Zato pa zavarovalnice zaračunavajo višje premije 18-letnikom.
Z novimi tehnologijami se učimo podobno. Sicer pa: telesno neaktivnost kompenziramo z vadbo; nekoč bomo morali tudi mentalno in čustveno vaditi, da bomo kompenzirali čas pred zasloni in umetno inteligenco. Zato podpiram prepoved telefonov v osnovnih šolah. Zmanjša socialne, psihološke in telesne težave.
Težje vprašanje je, kdaj naj otrok oziroma mladostnik začne uporabljati tehnologijo, da postane kompetenten uporabnik in da lahko shaja z družbo ter navsezadnje sovrstniki.
Imate prav. Če se naučiš voziti avto pri šestdesetih letih, boš slab voznik. Enako velja za uporabo tehnologij. Vendar pa naše raziskave kažejo, da je meja, pri kateri je smotrno, da se otrok spozna s tehnologijami, pri starosti deset let.
Še vedno pa je na starših, da otrokom določajo in odmerjajo uporabo telefonov, televizije, tablic in navsezadnje družbenih omrežij.
Moj najnovejši državno financiran projekt, zanj smo od nemške vlade prejeli kar 3,7 milijona evrov, staršem ponuja smernice, kako otroke od tretjega do šestega leta voditi v digitalnem svetu. Na začetku gre predvsem za omejevanje, kadar so pred zaslonom: največ pol ure na dan, ne vsak dan, nikoli kot nagrado ali kazen, ne kot nadomestno varuško, ne med obroki, ne kot distrakcijo … Uporabo tehnologije obravnavamo kot kulturni dogodek, ki ga starš in otrok doživita skupaj po skrbni izbiri vsebine.
To se sliši nerealno. Tako kot vi tudi mnogi starši rečejo, da je nerealno. Vendar poglejva sladkor.
Sladkor?
Da, sladkor. Sladkor je preprost način za pomiritev, odvračanje pozornosti in nagrajevanje, a dolgoročno povzroča karies, presnovne težave, motnje pozornosti in drugo. Kljub industriji smo se naučili govoriti jasno in zastopati dejstvo ter ga vcepiti v ljudi, da je sladkor lahko škodljiv. Enako smo storili s kajenjem. Zdaj se učimo s telefoni, računalniki oziroma tehnologijo. In vemo iz prakse – to je izvedljivo. Izvedljivo je omejiti uporabo otrokom in mladostnikom. In marsikateri starši to že počnejo.
Ampak ali lahko kot družba dosežemo enak efekt, kot smo ga pri sladkorju? Je res mogoče otroku odreči vso tehnologijo in družabna omrežja, kot so tiktok, instagram in drugi, ne da s tem postane povsem izobčen iz družbe, od sošolcev, prijateljev?
Predvsem ne smemo biti proti zaslonom. Cilj mora biti, da delujemo z zasloni – a zdravo. Tako kot s sladkorjem. Če sladkor omejimo že v zgodnjih letih odraščanja, potem nam pozneje ni tako všeč, raje imamo manj sladke reči. Pri zaslonih je podobno. Če otroka ščitimo prva tri leta pred ekrani in prvih šest let pred samostojno uporabo tehnologij, dobimo občutek za mero.
V Sloveniji – in verjetno tudi drugod – se pogosto zgledujemo po skandinavskih državah: oni rečejo brez telefonov, brez zaslonov in čez deset let to naredimo še mi. Kako je trenutno v Nemčiji – obstajajo zakoni, pravila, ki omejujejo tehnologijo, ali je vse prepuščeno staršem?
Nemčija je bila do zdaj precej sproščena v primerjavi s Kitajsko. Na Kitajskem so septembra 2021 z zakonom omejili igranje videoiger na tri ure na teden – in zaostrili uporabo tiktoka. To je bil šok, saj je bilo igranje tam visoko razvito področje, celo univerzitetni študij. Ugotovili so, da to škodi njihovi delovni sili, in uvedli so stroge omejitve.
V Nemčiji je razprava o omejitvah vse močnejša – posebno o prepovedi telefonov v šolah, čeprav se marsikdo s tem ne strinja. Vendar znanstveni podatki kažejo, da bi to bilo koristno. Šole, ki so trenutno brez zaslonov, so socialno, psihološko in telesno bolj zdrave.
Menite, da če bi na evropski ravni sprejeli, da otroci do 10. leta ne smejo imeti telefona, bi to vplivalo na našo prihodnost oziroma na njihovo prihodnost? Bi bili bolj empatični, manj odporni proti nasilju okoli nas, bolj samozavestni?
Dejstvo je, da okrog devetega, desetega leta otroci prehajajo iz sveta otroške igre v svet odraslih. Od sedmega leta naprej že razmišljajo bolj odraslo, a se še ne počutijo odrasle. Še vedno gledajo na odrasle kot na vzornike in jih močno posnemajo; jezike se učijo neverjetno hitro. To je ključno obdobje za razvoj empatije. Takrat se tudi prvič pojavi samomor – pod devetim letom ga skoraj ni, okrog devetega ali desetega pa se začne. Otrok začne razumevati smrt kot dokončno. Prav tako začne kritično gledati odrasle, ki zanj niso več ravno popolni. Do takrat mora imeti otrok močno osnovo v kulturi, glasbi, igri, skupnem ustvarjanju z odraslimi, v stiku z naravo … Zato bi rekel, da bi v svetu, kjer bi otroci telefone dobili šele po desetem letu, videli velike spremembe.
Človeštvo je na poti k večji empatiji. Pred tremi generacijami je bilo denimo popolnoma normalno, da starši otroke tepejo. V American Journal of Pediatrics je bil nekoč celo objavljen članek, ki je zagovarjal telesno kaznovanje kot koristno v določenih primerih. Takšnega članka danes v pediatrični reviji ne bi več objavili.
Če bomo tehnologijo uporabljali pametno, lahko še povečamo svoj potencial in kakovost življenja. Če pa z njo ravnamo napačno, lahko poškodujemo tisto, kar šele razvijamo – empatijo in sposobnost za demokracijo, za sobivanje svobodnih posameznikov, ki se med seboj spoštujejo.
Zato vidim tehnologijo kot ogromno priložnost, a če pride v otroštvo prezgodaj, ko otrok še ne zna razlikovati in graditi resničnih odnosov, lahko deluje ravno nasprotno. Z evolucijskega vidika bi torej odgovoril: da, menim, da bi bilo bolje, če bi telefone uvedli šele po desetem letu.
