Specialistično ambulantno oskrbo, ki danes deluje v zdravstvenih domovih, nameravajo na ministrstvu za zdravje preusmeriti v bolnišnice. Te bi del storitev sicer še naprej opravljale v dislociranih ambulantah v manjših krajih, napoveduje predlog krovnega dokumenta, ki usmerja delovanje zdravstva v prihodnjem desetletju.

Trenutna ureditev zagotavlja boljšo regionalno dostopnost, a lahko siromaši strokovnost obravnave, ugotavljajo v zdravstvenem resorju. Zaposleni v specialističnih ambulantah, ki niso del bolnišnic, namreč opravljajo samo storitve, ki ne zahtevajo bolnišničnega zdravljenja. »Specialist zunaj bolnišnice se redkeje srečuje z zahtevnimi diagnozami, urgentnimi stanji in naprednimi postopki, zato postopno izgublja veščine njihovega reševanja,« so na ministrstvu utemeljili svoje načrte. Spomnimo, danes v zdravstvenih domovih delujejo raznovrstne specialistične ambulantne, na primer za bolezni srca in ožilja, za očesne bolezni in za otorinolaringologijo. V osnovnem zdravstvu so jih vseskozi videli kot pomembno prednost za paciente, ki so s tem prišli do oskrbe na enem mestu.

Specialistično ambulantno oskrbo, ki danes deluje v zdravstvenih domovih, nameravajo na ministrstvu za zdravje preusmeriti v bolnišnice.

Predlog nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2026–2036, ki je v javni obravnavi, izpostavlja tudi razlike v dostopnosti zdravljenja znotraj države. Vrsta in obseg storitev sta pogosto rezultat kadrovske strukture pri izvajalcu, ne pa resničnih potreb pacientov, ugotavljajo v zdravstvenem resorju, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel.

Dostopnost je danes slabša v nekaterih manjših krajih in na obmejnih območjih, a tudi v Ljubljani in Mariboru, so ugotovili. Največji slovenski mesti imata univerzitetna klinična centra, ne pa tudi samostojnih splošnih bolnišnic na sekundarni ravni.

Dolgoročne usode obveznega zdravstvenega prispevka, ki kljub prvotnim drugačnim napovedim oblasti ostaja za vse enak, predlog nacionalnega plana, nasprotno, ne določa.

Sekundarna dejavnost – in njena dostopnost za prebivalce – je v teh dveh primerih odvisna od priliva bolnikov z najzahtevnejšimi težavami iz vse Slovenije, so izpostavili. Na ministrstvu za zdravje nameravajo zagato razreševati z jasno opredelitvijo vlog specialnih, splošnih in terciarnih bolnišnic, s strokovnim in poslovnim združevanjem javnih zavodov z istih območij pa tudi z mobilnimi specialističnimi timi.

Tajnikar: V načrtih manjkajo ključne teme

Ministrstvo za zdravje v nacionalnih planih in drugih načrtih po oceni ekonomista Maksa Tajnikarja ne naslavlja ključnih vprašanj slovenskega zdravstva, kot sta organizacija v bolnišnicah in dostop do osebnega zdravnika. Teme, ki se jim posvečajo v dokumentih in za zdravstvo niso ključne, obenem vedno znova padejo v pozabo, je spomnil. Ministrstvo za zdravje se, namesto da bi vodilo zdravstveno politiko v državi, vedno znova ukvarja z vodenjem zdravstva, opaža Tajnikar. Ob tem se je po njegovih besedah že večkrat pokazalo, da načrtov, ki si jih nalaga, ministrstvo na koncu niti ne zmore uresničiti. Eno od rešitev, po kateri bi bilo smiselno poseči, sogovornik vidi v holdingu slovenskih bolnišnic. To bi med drugim omogočilo, da bi bile bolnišnice vodene na enak način, je ocenil.

Spodbujati želijo tudi gostovanje strokovnjakov iz terciarnih ustanov, kjer imajo izkušnje z najzahtevnejšimi zdravljenji, v regijskih bolnišnicah. Večjo povezanost z drugimi ravnmi želijo doseči tudi pri osnovnem zdravstvu. Med ukrepi, ki jih napovedujejo, je še povečanje učinkovitosti naročanja in celotne poti pacienta skozi sistem. To bodo skušali doseči z optimizacijo procesov v zdravstvu. Enega od odgovorov na naraščanje bolniških odsotnosti medtem vidijo v aktivnem pristopu osnovnega zdravstva. Kaj vse bi to vključevalo, iz aktualnega predloga še ni razvidno.

Brez obljubljenih koordinatorjev

Pri financiranju napovedujejo dodatno diverzifikacijo virov, ki bodo bolj raznoliki. S tem bodo skušali zmanjšati odvisnost zdravstvene blagajne od vsakokratne zaposlenosti prebivalcev. Nekatere storitve bi postale breme državnega proračuna, zakonsko bi radi opredelili tudi obveznosti letnega transferja proračuna v blagajno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Pri tem, kam usmeriti koliko denarja, bo treba upoštevati tudi kakovost zdravstvenih storitev oziroma izidov zdravljenja, so poudarili. Na ministrstvu za zdravje stavijo tudi na analize stroškovne učinkovitosti storitev in bolj konsistentno vrednotenje vseh zdravstvenih tehnologij. Dolgoročne usode obveznega zdravstvenega prispevka, ki kljub prvotnim drugačnim napovedim oblasti ostaja za vse enak, predlog nacionalnega plana, nasprotno, ne določa.

Specialist zunaj bolnišnice se redkeje srečuje z zahtevnimi diagnozami, urgentnimi stanji in naprednimi postopki, zato postopno izgublja veščine njihovega reševanja.

Ministrstvo za zdravje

Trenutno veljavni nacionalni plan, ki je bil sprejet v mandatu vlade Mira Cerarja, se s predlogom prihodnjega deloma prekriva. Tudi ta je napovedoval boljše načrtovanje virov in prilagajanje potrebam prebivalstva. Med prioritetami je, podobno kot trenutni predlog, izpostavljal bolj povezano skrb za pacienta. Med ukrepi, ki so bili takrat napovedani, a jih ni kasneje nihče udejanjil, pa je bila uvedba koordinatorjev obravnave, ki bi bedeli nad bolnikovo potjo skozi različne ravni zdravstva. Kot rok za uresničitev tega ukrepa so oblasti pred desetletjem določile ravno leto 2025.

Priporočamo