Stane in Dragi Cenc iz Trbovelj letos slavita ne prav vsakdanji jubilej. Praznujeta namreč diamantno poroko, 60 skupnih zakonskih let. Kljub visokemu jubileju sta si želela preprosto proslavitev obletnice. Stane je s pomočjo zaposlenih organiziral manjšo slovesnost v Domu starejših Franca Salamona v Trbovljah, kjer žena zaradi narave bolezni biva poldrugo leto. Prejela sta čestitke in šopke, zapel jima je pevski zbor stanovalcev doma. Petju sta se pridružila tudi sama, slavljenec je zaplesal s soprogo, ki je sicer zaradi nestabilnih in šibkih nog na vozičku, pa tudi z direktorico doma. »Ganjena sva, kako preprosto, a prijetno nam je šlo od rok. Nisva želela nobenega pretiravanja in podobno. Tudi časovno je trajalo ravno prav, ne predolgo ne prekratko. Proslavila sva obletnico, poveselili smo se, zapeli, zaplesali, se nasmejali in nazdravili,« je povedal Stane. Česa si zakonca še želita? »V najinih letih predvsem zdravja. Pa da bi se še naprej imela rada. To je najpomembnejše,« je odgovorila Dragi.
Rada se spominjata starih časov
Mnogi jima poleg voščil zastavljajo vprašanje, kaj je recept za tako dolgo skupno življenje. »Po pravici, nimava ga. Ne veva, ali obstaja. Midva sva se preprosto prilagajala drug drugemu, se pogovarjala. Ravnala sva po najboljših močeh, kot sva vedela in znala. Imela sva se rada, se spoštovala. Seveda so dobre in slabe stvari, dobri in slabi dnevi, veselje, žalost … To je življenje,« menita. Stane je po svoji ideji dal oblikovati tudi posebno voščilnico. V njej sta poročna in sedanja fotografija zakoncev. Na notranji strani je tudi zapis: »Sva se spoštovala in rada imela, zato sva 60 lepih skupnih let doživela.« Zdaj sta že dolgo upokojena. Danes se morda zdi nepojmljivo, a sta oba skoraj vso delovno dobo službovala pri enem delodajalcu. Dragi je upokojitev dočakala na takratni Ljubljanski banki v Trbovljah, kjer je bila v službi od prvega dne. Stane pa je bil skoraj vso delovno dobo v nekdanji trboveljski Strojni tovarni, kjer je bil najdlje vodja osrednje enote, s približno 500 delavci na oddelku.
Zadnjih deset let službe je bil privatnik. Sam se rad spominja starih časov. »To je nekaj popolnoma normalnega. Vsi smo bili enkrat mladi, pa tudi časi in ljudje so bili povsem drugačni. Prijatelji smo bili tako v službi kot izven nje. Veliko je bilo druženja, bili smo zadovoljni z življenjem, plačami,« se spominja. Tudi porok je bilo v tistih časih ne le veliko več kot danes, ampak so tudi nekaj pomenile in bile nekakšen red. »To je bilo nekaj najbolj normalnega. Pari so hodili kakšni dve ali tri leta, ko je bilo dekle staro okrog 25 let, je sledila poroka. Starejši so nam radi govorili, da tiktaka biološka ura. Otroke smo imeli nekje pri tej starosti, kar je bilo več, je veljalo za pozno. Če pogledam v primerjavi z danes …« pravi. Sam je zaradi službe in drugih funkcij marsikateri dan potegnil odsotnost od doma čez osem ur. »Zato je žena imela doma glavno besedo. Gospodinjila je, skrbela za dom in večinoma vzgajala sina,« razloži.
Zavrti se tudi za štedilnikom
Danes oba menita, da zaradi njegove službe družina ni nikoli trpela. To so vzeli kot del vsakdana in nadoknadili z izleti, potovanji in počitnicami. »Takrat je bil svet čisto drugačen. Bil je red, zadolžitve, avtoriteta, odgovornost. Ljudje so zase in za svoja dejanja tudi odgovarjali,« pravi Dragi. Pri tem je zanimivo, ko Stane pravi, da ni jugonostalgik. »Ne vem, ali se temu tako reče. Pogrešam pa tiste čase in razmere, pa naj bi bili kjer koli. Ker je tako bilo prav,« pove. Sam ne doma ne kot nadrejeni v službi ni bil nikoli strog. »Mehak sem bil. Pa so stvari vseeno nemoteno tekle in bile normalne. Tudi nikoli se mi to ni maščevalo. Ne družinsko ne službeno ne bi naredil nič drugače, če bi moral še enkrat,« razkrije. Pravi tudi, da v današnjih časih in razmerah ne bi bil še enkrat mlad. »Vsi smo nostalgiki, a vendarle. Ne morem si predstavljati, kako bi mi bilo danes, v teh razmerah, graditi kariero, imeti družino.«
Z ženo imata vnuka. Ker zadnje leto stanujeta ločeno, je Stanetov vsakdan pester. Redno se srečuje s prijatelji in nekdanjimi sodelavci. »Vsakodnevno pravilo sta dve uri v trboveljskem Rudarju. Debate, karte, druženje. Potem domači opravki, trgovina, plačevanje položnic. Zaenkrat še sam skrbim zase. Skuham, pospravim. Za štedilnikom sem se naučil zavrteti, tako da mi ni hudega. Le ribe mi ne gredo in ne gredo od rok. Zato grem enkrat na teden v restavracijo in mi jih pripravijo tam,« opisuje. Bere, rešuje križanke, spremlja televizijo in časopise. Vsak dan gre k ženi v dom starejših. Začela jo je dajati demenca, zato je upoštevajoč tudi drugo zdravstveno stanje to bilo nujno. »Zadovoljen sem z oskrbo in odnosom, o vsem se lahko pogovorimo. Dokler bom lahko skrbel zase in bom zdrav, bom. Če ne bo šlo več, pa se bom tudi sam preselil v dom,« doda.
